19. marec: 4. postna nedelja

Ob današnjem evangeliju človek ne ve ali bi se smejal ali bi jokal. Sleporojenega, ki je po čudežu spregledal, si podajajo kot gnilo jajce. Z njim ne vedo, kaj bi počeli tako starši kot farizeji. Prej, ko je bil slep, to ni nikogar motilo, pomislite: to ni bolelo ne staršev ne farizejev! Sedaj, ko je spregledal, pa so oboji v zadregi. Starši ne želijo tvegati glave zaradi sina. Pomembnejše jim je, da jih ne vržejo iz shodnice. Ne zanima jih čudovita sprememba, da sin vidi, niti kdo je, ki ga je ozdravil. Tudi farizejev ne zanima slepi, hočejo le svoj mir.

Grozno! A to se dogaja tudi danes. Verjetno je že vsak od nas doživljal nemoč, da bi sporočil nekaj lepega, nekaj pomembnega in hkrati tako očitnega kot to, da sleporojeni vidi. Če je zbujalo zadrego, smo bili neslišani. Današnja družba je iznašla zdravilo za to zadrego. Za tak primer rečemo, da je problem pri obeh, da se ne znajo pogovoriti. Potem je javnost spet mirna. Popolnoma prav nimajo ne farizeji, ne ozdravljeni. No, roko na srce, komu potem verjamemo in po kom se potem ravnamo. Tako kot starši: po farizejih! Kdo bo le hodil za revežem, ki nima ne besede ne veljave. Še tako lepa stvar, kot je ta čudež, pade v senco prepira.

Prav je, da se vprašamo, zakaj se to dogaja. Rad bi spodbudil k razmisleku o tem, kako se v tako nerodnih primerih opredeljujemo. Kdo ima prav, kaj pravite? Sleporojeni? Torej kdo se moti? Farizeji? Upamo to reči naglas? Bojimo se resnice, zato izgubljamo lepoto Božjega delovanja. Med nami se čudeži skoraj ne dogajajo več, ker se bojimo opredeliti, kaj je lepo in kaj slabo, kaj je Božje in kaj človeško.

A stvar je še bolj zapletena. In kje je rešitev?

Najprej naj bi bili sposobni videti dobro in slabo. Se odločati za dobro. Slediti Božji besedi kot vodilu, ne nekim predstavam ali drugim glasovom.

Farizeji so videli, da sleporojeni vidi, pa niso hoteli videti. Zanje je bila meja med dobrim in slabim že zabrisana. Oni sami so merilo vsega, torej je dobro tisto, kar si oni zamislijo. Za to lahko najdejo izgovore celo v Svetem pismu.

Tudi starša sta videla, da njun sin vidi, pa sta se zbala posledic. Korist – to, da ju ne vržejo iz shodnice, da ne izgubita dobrega imena – je njuno vodilo. Dobro in slabo pri njima ni več jasno razmejeno.

Hudič tako dobi bitko že na začetku. Če ni vodilo Božja beseda, če smo vodilo mi sami, ampak naša korist, je bitka hitro končana.

Farizeji vidijo le greh, tj. da dela v soboto, ko ne bi smel. Starši vidijo le, da jih bodo vrgli iz shodnice. Ljudje okrog farizejev vidijo čudež in s tem Božjo veličino. Ti se na glas sprašujejo, kako bi mogel grešnik delati takšna znamenja? Prav tako ozdravljeni. Ljudje in sleporojeni so ohranili čut za dobro in slabo. Še več. Videli so lepoto čudeža. 

Čeprav je odlomek, ki smo ga danes slišali skoraj smešen in zdi se, da ni kaj razpravljati, je stvar precej bolj zapletena. Še tako banalna resnica je težka, ko zahteva odločitev zanjo. Jezus ni teoretična resnica, ne pričakuje papirnato strinjanje. Jezus hoče, da mu sledimo vsak dan. In v našem vsakdanu se preproste resnice zapletejo. Mogoče si moramo priklicati v spomin naslednje:

Slediti luči pomeni jasno se odločati. Odločitev v vsakem trenutku. Želim, da bi bilo to naše jasno načelo. Hočemo slediti luči, naj stane kolikor hoče.

Slediti luči, Kristusu, pomeni poslušnost Njemu, brez vsakega kompromisa. Ko nas pošilja: Pojdi in se umij, moramo to storiti brez vprašanj.

Slediti luči, pomeni tvegati zavrženost.

Naj bo današnja nedelja povabilo, da vzamemo Resnico za res. Brez pretvarjanja in izgovarjanja, brez vnaprejšnjih načrtov. Slediti Kristusu pomeni, slediti njegovi besedi, njegovemu zgledu v vsakem trenutku, ne le takrat, ko se to izplača. Pogumno torej za Kristusom, da bi spregledali!

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ