24 ur za Gospoda: Spoved ni sodišče, ampak božji objem

Kdor je preveč bogat samega sebe in svoje verske »bravure«, si domišlja, da je pravičen in boljši od drugih – kolikokrat se to zgodi v župniji: »Jaz pripadam Katoliški akciji, jaz pomagam duhovniku, jaz skrbim za nabirko …, jaz, jaz, jaz«. Kolikokrat se zgodi, da se imamo za boljše od drugih; vsak naj v svojem srcu pomisli, če se mu je to kdaj zgodilo. Kdor tako dela, se zadovolji s tem, da varuje zunanji videz; počuti se na mestu, vendar na ta način ne more dati mesta Bogu, ker se mu ne zdi, da ga potrebuje. In velikokrat »čisti katoličani«, tisti, ki se imajo za pravične, ker hodijo v župnijo, ker gredo v nedeljo k maši, pravijo: »Ne, jaz ne potrebujem ničesar, Gospod me je rešil.« Kaj se je zgodilo? Da je mesto Boga zasedel njegov lastni »jaz«; in tako, čeprav izgovarja molitve in opravlja sveta dejanja, v resnici ni v dialogu z Gospodom. To so monologi, ne dialogi, to ni molitev. Zato nas Sveto pismo spominja, da samo »molitev ponižnega predre oblake« (Sir 35,21); kajti le kdor je ubog v duhu, kdor čuti, da je potreben rešitve, ter prosi za milost, se postavi pred Boga, ne da bi pokazal zasluge, brez ošabnosti, brez domišljavosti: nima ničesar in zato najde vse, saj najde Gospoda.

Jezus nam ta nauk podarja v priliki, ki smo jo slišali (prim. Lk 18,9-14). To je pripoved o dveh osebah, farizeju in cestninarju, ki gresta oba molit v tempelj, vendar le eden doseže Božje srce. Pred tem, kar storita, govori njuna telesna drža: evangelij pravi, da je farizej molil »stoje« (v. 11), z dvignjeno glavo, medtem ko je cestninar »stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu« (v. 13), zaradi sramu. Na kratko premislimo o teh dveh držah.

Farizej stoji. Gotov je vase, je pokončen in zmagoslaven kot nekdo, ki ga je treba občudovati zaradi njegove bravure, kot model. V tej drži moli k Bogu, v resnici pa hvali samega sebe: hodim v tempelj, držim se zapovedi, dajem miloščino. Formalno je njegova molitev brezhibna, na zunaj se vidi pobožnega in vdanega človeka, toda namesto da bi se odprl Bogu in mu prinesel resnico svojega srca, svoje slabosti prikriva s hinavščino. In mi svoje življenje velikokrat naličimo. Ta farizej ne pričakuje Gospodove rešitve kot dar, ampak jo skoraj zahteva kot nagrado za svoje zasluge. »Opravil sem svoje naloge, zdaj mi daj nagrado.« Ta človek se brez zadržkov približa Božjemu oltarju – z dvignjeno glavo –, da bi zasedel svoje mesto, v prvi vrsti, a gre na koncu gre predaleč in se postavi pred Boga!

Drugi, cestninar, pa stoji daleč proč. Ne poskuša si utreti poti, ampak ostane zadaj. Toda prav ta razdalja, ki kaže, da je grešnik v primerjavi z Božjo svetostjo, mu omogoči, da doživi blagoslavljajoč in usmiljen Očetov objem. Bog ga lahko doseže prav zato, ker mu je ta človek s tem, da je ostal daleč proč, naredil prostor. Ne govori o sebi, govori, da prosi odpuščanja, govori tako, da gleda Boga. Kako to velja tudi za naše družinske, družbene in celo cerkvene odnose. Pravi dialog obstaja takrat, kadar znamo ohraniti prostor med seboj in drugimi, zdrav prostor, ki vsakomur omogoča, da diha, ne da bi ga posrkali vase ali izbrisali. Tedaj lahko ta dialog, to srečanje skrajša razdaljo in ustvari bližino. To se je zgodilo tudi v življenju tistega cestninarja: ko se je ustavil na koncu templja, se v resnici prepozna takšnega, kakršen je pred Bogom, grešnik: oddaljen, in na ta način dopusti, da se mu Bog približa.

Bratje in sestre, zapomnimo si: Gospod pride k nam, ko se oddaljimo od svojega domišljavega jaza. Pomislimo: »Ali sem domišljav? Ali se imam za boljšega od drugih? Ali gledam na koga malo zviška? Zahvaljujem se ti, Gospod, ker si me rešil in nisem kot ti ljudje, ki ničesar ne razumejo; hodim v cerkev, k maši; poročen sem v cerkvi, ti pa so ločeni grešniki …«. Je tvoje srce takšno? Šel boš v pekel. Da bi se približali Bogu, je treba Gospodu reči: »Jaz sem prvi med grešniki, in če nisem padel v največjo umazanijo, je to zato, ker me je tvoje usmiljenje prijelo za roko. Zaradi tebe, Gospod, sem živ; zaradi tebe, Gospod, me ni uničil greh.« Bog lahko skrajša razdalje z nami, ko mu iskreno, brez pretvarjanja prinesemo svojo krhkost. Iztegne svojo roko, da nas dvigne, ko vemo, da smo se »dotaknili dna« in se v iskrenosti srca ponovno vrnemo k Njemu. Takšen je Bog: čaka nas na dnu, ker je v Jezusu On hotel »iti do dna«; ker se ne boji spustiti vse do brezen, ki so v nas, se dotakniti ran našega mesa, sprejeti našo revščino, sprejeti življenjske neuspehe, napake, ki jih naredimo zaradi slabosti ali malomarnosti, in vsi smo jih naredili. Bog nas čaka tam, na dnu, čaka nas zlasti takrat, ko z veliko ponižnostjo prosimo odpuščanja v zakramentu spovedi, kot bomo storili danes. Tam nas čaka.

Bratje in sestre, danes naj si vsak izmed nas izpraša vest, saj v nas prebivata tako farizej kot cestninar. Ne skrivajmo se za hinavščino zunanjosti, ampak z zaupanjem izročimo Gospodovemu usmiljenju svoje neprosojnosti, svoje napake. Premislimo o svojih napakah, o svoji bedi, tudi o tem, česar zaradi sramu ne moremo podeliti – in tako je dobro, vendar pa je potrebno to Bogu pokazati. Ko gremo k spovedi, se postavimo zadaj, kakor cestninar, da bi tudi mi prepoznali razdaljo, ki nas ločuje med tem, kar je Bog sanjal za naše življenje, in tem, kar v resnici vsak dan smo: reveži. In v tistem trenutku se nam Gospod približa, skrajša razdaljo in nas ponovno postavi na noge; v tem trenutku, ko prepoznamo, da smo brez obleke, nas obleče v praznično oblačilo. In to je in mora biti zakrament sprave: praznično srečanje, ki ozdravi srce in znotraj pusti mir; ni človeško sodišče, ki se ga je treba bati, ampak božji objem, ki potolaži.