Papež med katehezo: Samo srečanje s Kristusom spreminja življenje

Kateheza. Pričevalci: Sveti Pavel – 1. del

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na poti katehez o apostolski gorečnosti se bomo od danes dalje zaustavili ob nekaterih osebnostih, ki so na različne načine in v različnih časih zgledno pričale o tem, kaj pomeni gorečnost za evangelij. In prvi pričevalec je seveda apostol Pavel. Njemu želim posvetiti dve katehezi.

Zgodba o Pavlu iz Tarza je zelo pomenljiva v povezavi s to temo. V prvem poglavju Pisma Galačanom in tudi v pripovedi Apostolskih del lahko vidimo, da se njegova gorečnost za evangelij pojavi po njegovem spreobrnjenju in zamenja njegovo prejšnjo gorečnost za judovstvo. Bil je goreč za Mojzesovo postavo, za judovstvo, in po spreobrnjenju se ta gorečnost nadaljuje: vendar zato, da oznanja Jezusa Kristusa. Pavel je bil zaljubljen v Jezusa. Savel – to je prvo Pavlovo ime – je bil že goreč, vendar pa je Kristus njegovo gorečnost spreobrnil: od postave k evangeliju. S svojim zagonom je prej želel Cerkev uničiti, potem pa jo gradi. Lahko se vprašamo: kaj se je zgodilo, da je prešel od uničevanja h gradnji? Kaj se je v Pavlu spremenilo? V kakšnem smislu se je spremenila njegova gorečnost, njegov zagon za Božjo slavo? Kaj se je zgodilo?

Sveti Tomaž Akvinski uči, da z moralnega vidika strast ni ne dobra ne slaba: če jo uporabljamo krepostno, postane moralno dobra, zaradi greha pa slaba (prim. Questio “De veritate” 24,7). V Pavlovem primeru tisto, kar ga je spremenilo, ni bila zgolj ideja ali prepričanje: bilo je srečanje z vstalim Gospodom. Ne pozabite tega: to, kar spreminja življenje, je srečanje z Gospodom. Srečanje z vstalim Gospodom je spremenilo celotno Savlovo življenje. Pavlova človeškost, njegova strast do Boga in njegove slave ni izničena, ampak preoblikovana, Sveti Duh jo »spreobrne«. Edini, ki lahko spremeni naša srca, je Sveti Duh. In to velja za vsak vidik njegovega življenja. Prav tako kot se zgodi pri evharistiji: kruh in vino ne izgineta, ampak postaneta Kristusovo telo in kri. Pavlova gorečnost ostane, vendar postane Kristusova gorečnost. Smisel se spremeni, gorečnost pa je ista. Gospodu služimo z našo človeškostjo, z našimi lastnostmi in značilnostmi, vendar pa to, kar vse spremeni, ni ideja, ampak resnično življenje, kot pravi sam Pavel: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je minilo, glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Srečanje z Jezusom Kristusom te spremeni od znotraj, naredi te drugega človeka. Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev; to pomeni biti nova stvaritev. Postati kristjan ni ličenje, ki ti spremeni obraz, ne! Če si kristjan, se spremeni tvoje srce; ne gre, da si kristjan samo na videz. Resnična sprememba je sprememba srca. In to se je zgodilo Pavlu.

Gorečnost za evangelij ni vprašanje razumevanja ali študija. Lahko študiraš vso teologijo, ki jo želiš, lahko preučuješ Sveto pismo in postaneš ateist ali posveten; ne gre za vprašanje študija. V zgodovini je bilo veliko teologov, ki so bili ateisti! Študij je potreben, vendar pa ne ustvarja novega življenja milosti. Spreobrniti se pomeni podoživeti isto izkušnjo »padca in vstajenja«, ki jo je imel Savel/Pavel in ki je izvor preobrazbe njegovega apostolskega zagona. Kakor pravi sveti Ignacij: »Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari« (Duhovne vaje, Opombe 2,4).

Vsak izmed nas naj pomisli. »Sem veren.« – »Dobro.« – »Molim.« »Da.« »Trudim se, da bi izpolnjeval zapovedi« – »Da.« – »Toda kje je Jezus v tvojem življenju?« – »Ah, ne, jaz delam stvari, ki jih zapoveduje Cerkev.« »Kje pa je Jezus? Ali si srečal Jezusa, si govoril z Jezusom? Ali vzameš evangelij ali se pogovarjaš z Jezusom? Se spomniš, kdo je Jezus?« In to je nekaj, kar nam tolikokrat manjka. Kadar Jezus vstopi v tvoje življenje, kakor je vstopil v Pavlovo življenje, se vse spremeni. Tolikokrat smo slišali komentarje o ljudeh: »Poglejte tistega človeka, ki je bil hudobnež, zdaj pa je postal dober … Kdo ga je spremenil?« Jezus, našel je Jezusa. Ali se je tvoje življenje, ki je krščansko, spremenilo? »Ne, bolj ali manj, ja …« Če Jezus ni vstopil v tvoje življenje, se to ni spremenilo. Lahko si kristjan samo na zunaj. Ne, Jezus mora vstopiti vate in to te spremeni. In to se je zgodilo Pavlu. Zato je Pavel rekel, da nas Kristusova ljubezen žene, je tista, ki nas žene naprej. Enako se je zgodilo vsem svetnikom. Ko so našli Jezusa, so šli naprej.

Lahko še naprej razmišljamo o spremembi, ki se je zgodila v Pavlu, ki je iz preganjalca postal Kristusov apostol. Opazimo, da se v njem pojavlja nekakšen paradoks: dokler se ima za pravičnega pred Bogom, čuti, da upravičeno preganja, zapira v ječo, celo ubija, kot v Štefanovem primeru; ko pa ga razsvetli Vstali Gospod, odkrije, da je bil »bogokletnik in nasilnež« (prim. 1 Tim 1,13). Takrat začne biti resnično sposoben ljubiti. In to je pot. Če kdo izmed nas reče: »Hvala ti, Gospod, da sem dober človek, delam dobre stvari, ne delam velikih grehov …«, to ni dobra pot. To je pot samozadostnosti, to je pot, ki te ne opravičuje … To je eleganten katoličan, toda eleganten katoličan ni svet katoličan, je eleganten. Pravi katoličan, pravi kristjan je tisti, ki sprejme vase Jezusa, ki spremeni tvoje srce. Danes vam vsem zastavljam naslednje vprašanje: kaj mi pomeni Jezus? Ali sem mu dopustil, da je vstopil v srce ali pa ga imam samo pri roki, vendar mu ne dovolim, da bi veliko vstopil v mojo notranjost? Ali sem dopustil, da me On spremeni? Ali pa je Jezus le ideja, teologija, ki gre naprej? In to je gorečnost, ko človek najde Jezusa, čuti ogenj in, kakor Pavel, mora oznanjati Jezusa, mora govoriti o Jezusu, mora pomagati ljudem, mora delati dobre stvari. Ko človek najde idejo o Jezusu, ostane ideolog krščanstva in to ne opravičuje, opravičuje nas samo Jezus. Če si ga srečal in mu odprl vrata svojega srca: ideja o Jezusu te ne opravičuje. Naj nam Gospod pomaga najti Jezusa, srečati Jezusa in naj ta Jezus od znotraj spremeni naše življenje in nam pomaga pomagati drugim. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ