Papež med katehezo: Glejmo Križanega. Naše rane lahko postanejo vir upanja

Svetopisemski odlomek: 1 Pt 2,21-24

»Kristus je trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače. On med sramotenjem ni vračal sramotenja, med trpljenjem ni grozil … On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.«

Kateheza. Križani, vir upanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Preteklo nedeljo smo pri bogoslužju prisluhnili Gospodovemu trpljenju. Končalo se je s naslednjimi besedami: Zapečatili so kamen (prim. Mt 27,66). Zdi se, da je vsega konec. Za Jezusove učence ta kamen predstavlja končno postajo upanja. Učitelja so križali, umorili na najbolj krut in ponižujoč način, obesili na sramotilno mučilno orodje zunaj mesta: javni polom, najslabši možni konec. Obup, ki je navdajal učence, nam danes ni povsem tuj. Tudi v nas se zgrinjajo temne misli in občutki razočaranja: zakaj toliko brezbrižnosti do Boga? Zakaj toliko zla na svetu? Zakaj se neenakosti še naprej povečujejo in zakaj ne pride tako želeni mir? Zakaj smo tako navezani na vojno, na to, da drug drugemu škodujemo? In koliko pričakovanj se je razblinilo v srcu vsakega izmed nas, koliko razočaranj! In spet tisti občutek, da so bili pretekli časi boljši in da v svetu, morda celo v Cerkvi, stvari niso takšne, kot so bile nekoč … Skratka, tudi danes se včasih zdi, da je upanje zapečateno pod skalo nezaupanja. Vsakega izmed vas vabim, da premislite: kje je tvoje upanje? Ali je tvoje upanje živo ali je zapečateno ali ga imaš v predalu, kot spomin? Ali te tvoje upanje žene naprej ali pa je romantičen spomin, kot da je nekaj, kar ne obstaja? Kje je danes tvoje upanje?

V zavesti učencev je ostala ena podoba: križ. Tam se je vse končalo. Tam je bil skoncentriran konec vsega. Toda kmalu zatem bodo prav v križu odkrili nov začetek. Dragi bratje in sestre, tako vzklije Božje upanje; rodi se in prerodi v črnih luknjah naših razočaranih pričakovanj; upanje, resnično upanje, pa nikoli ne razočara. Pomislimo prav na križ: iz najhujšega mučilnega orodja je Bog naredil največje znamenje ljubezni. Ta les smrti, ki je postal drevo življenja, nas spominja, da se Božji začetki pogosto začnejo tam, kjer so naši konci: na ta način Bog rad dela čudovite stvari. Danes torej glejmo drevo križa, da bi v nas vzklilo upanje: tista vsakdanja, tiha, ponižna krepost, ki nas ohranja pokonci in nam pomaga iti naprej. Brez upanja ni mogoče živeti. Pomislimo: kje je moje upanje? Danes glejmo na drevo križa, da bi v nas vzklilo upanje: da bi bili ozdravljeni žalosti. Koliko ljudi je žalostnih … Ko sem lahko v prejšnji škofiji hodil po ulicah – zdaj ne morem, ker mi ne dovolijo –, sem rad gledal poglede ljudi. Koliko žalostnih pogledov! Žalostni ljudje, ljudje, ki so se pogovarjali sami s seboj, ljudje, ki so hodili samo s svojim mobilnim telefonom, a brez miru, brez upanja. In kje je danes tvoje upanje? Potrebno je nekaj upanja, da bi bili ozdravljeni žalosti, zaradi katere smo bolni; da bi bili ozdravljeni grenkobe, s katero onesnažujemo Cerkev in svet. Bratje in sestre, poglejmo Križanega. In kaj vidimo? Vidimo Jezusa, ki je gol, Jezusa, ki je razgaljen, Jezusa, ki je ranjen, Jezusa, ki je mučen. Je tam konec vsega? Tam je naše upanje.

Poglejmo torej, kako se v teh dveh vidikih ponovno rodi upanje, za katerega se je zdelo, da je umrlo. Najprej vidimo Jezusa, ki je razgaljen: »Ko so ga križali, so si z žrebanjem razdelili njegova oblačila« (v. 35). Bog, ki je razgaljen: On, ki ima vse, dopusti, da mu vse vzamejo. Vendar pa je to ponižanje pot odrešenja. Bog tako premaga to, kar se vidi na zunaj. Mi se namreč težko razgalimo, pokažemo v resnici: vedno jo skušamo prikriti, ker nam ni všeč; nadenemo si zunanjost, ki jo iščemo in za katero skrbimo; nadenemo si maske, da bi se zakrinkali in se pokazali boljši, kot smo. To je nekoliko podobno ličenju: notranje ličenje, da bi izgledali bolje od drugih … Mislimo, da se je pomembno razkazovati, se pokazati, da bodo drugi o nas dobro govorili. Krasimo se z videzom, z odvečnimi stvarmi; toda tako ne najdemo miru. Potem ličila odpadejo in v ogledalu zagledaš grd obraz, ki ga imaš, resnični obraz; Bog ljubi ta resnični obraz, ne tistega, ki je zamaskiran, naličen. In Jezus, ki so mu vzeli vse, nas spominja, da se upanje ponovno rodi, če smo to, kar smo v resnici, če opustimo dvoličnost, če se osvobodimo mirnega sobivanja s svojimi lažmi. Včasih smo se tako navadili govoriti laži, da živimo z lažmi, kot da bi bile resnica, in na koncu se s svojimi lažmi zastrupimo. To je tisto, kar potrebujemo: vrniti se k srcu, k bistvenemu, k preprostemu življenju, brez tolikih nepotrebnih stvari, ki so nadomestki za upanje. Danes, ko je vse zapleteno in smo v nevarnosti, da bi otopeli, potrebujemo preprostost, ponovno moramo odkriti vrednost treznosti, vrednost odpovedi, se očistiti tistega, kar onesnažuje srce in zaradi česar smo žalostni. Vsak izmed nas lahko pomisli na kakšno nekoristno stvar, ki se je lahko znebi, da bi ponovno našel samega sebe.

Pomislite, koliko je nekoristnih stvari. V Domu svete Marte, kjer stanujem – ki je hotel za veliko število ljudi –, se je pred petnajstimi dnevi razširil glas, da bi bilo za ta veliki teden lepo pogledati v omaro in odstraniti stvari, ki jih imamo in jih ne uporabljamo … Ne morete si predstavljati, koliko stvari! Lepo se je znebiti nekoristnih stvari. In to je bilo namenjeno revnim, ljudem v stiski. Tudi mi imamo v svojem srcu toliko neuporabnih stvari – in tudi izven njega. Poglejte svojo omaro: to je uporabno, neuporabno, neuporabno … in tam počistite. Poglejte omaro duše: koliko nekoristnih stvari imaš, koliko neumnih iluzij. Vrnimo se k preprostosti, k resničnim stvarem, ki ne potrebujejo ličil. To je lepa vaja!

Še drugič usmerimo pogled na Križanega in vidimo Jezusa, ki je ranjen. Na križu vidimo žeblje, ki so prebodli njegove roke in noge ter odprto stran. Telesnim ranam se pridružijo še dušne: kakšno trpljenje! Jezus je sam: izdali, izročili in zatajili so ga njegovi prijatelji, celo učenci; verske in civilne oblasti so ga obsodile, izobčile; Jezus občuti celo, da ga je Bog zapustil (prim. v. 46). Na križu se poleg tega pojavi tudi razlog za obsodbo: »Ta je Jezus: judovski kralj« (v. 37). Gre za zasmehovanje: On, ki je pobegnil, ko so ga hoteli postaviti za kralja (prim. Jn 6,15), je obsojen, ker se je sam postavil za kralja; čeprav ni storil nobenega zločina, je postavljen med dva hudodelca in namesto njega so raje izpustili nasilnega Baraba (prim. Mt 27,15-21). Skratka, Jezus je ranjen na telesu in duši. Sprašujem se: kako to pomaga našemu upanju? Jezus, ki je gol, vse mu je bilo odvzeto: kaj to pomeni za moje upanje, kako mi pomaga?

Tudi mi smo ranjeni: kdo v življenju ni ranjen? In velikokrat rane skrivamo zaradi sramu. Kdo ne nosi brazgotin preteklih odločitev, nesporazumov, bolečin, ki ostajajo v nas in jih je težko premagati? Pa tudi krivic, ostrih besed in neusmiljenih sodb? Bog pred našimi očmi ne skriva ran, ki so prebodle njegovo telo in dušo. Pokaže jih, da bi nam pokazal, da se ob veliki noči lahko odpre nov prehod: iz svojih ran narediti luknje svetlobe. »Toda, Svetost, ne pretiravajte,« mi bo morda kdo rekel. Ne, res je: poskusi. Poskusi to storiti. Pomisli na svoje rane, na tiste, za katere veš samo ti, ki jih ima vsakdo skrite v svojem srcu. In glej Gospoda. In videl boš, kako iz teh ran prihajajo luknje svetlobe. Jezus se na križu ne pritožuje, ljubi. Ljubi in odpušča tistim, ki ga ranijo (prim. Lk 23,34). Tako spreminja zlo v dobro, tako spreminja in preoblikuje bolečino v ljubezen.

Bratje in sestre, ne gre za to, če nas je življenje ranilo malo ali veliko, ampak gre za to, kaj storiti s svojimi ranami. Z majhnimi, velikimi, s tistimi, ki bodo na mojem telesu, na moji duši vedno pustile pečat. Kaj storim jaz s svojimi ranami? Kaj storiš ti s svojimi ranami? »Ne, oče, jaz nimam ran.« »Bodi previden, dvakrat premisli, preden to rečeš.« In jaz te vprašam: kaj storiš s svojimi ranami, s tistimi, za katere veš samo ti? Lahko jih pustim, da se okužijo v zamerah, v žalosti, ali pa jih pridružim Jezusovim, da bodo tudi moje rane postale svetle. Pomislite, koliko mladih fantov in deklet ne prenaša svojih ran in v samomoru išče pot rešitve: danes je v naših mestih veliko, veliko mladih, ki ne vidijo izhoda, ki nimajo upanja in gredo raje naprej z drogami, s pozabljanjem … ubožci. Pomislite nanje. In kaj je tvoja droga, s katero prekriješ rane?

Naše rane lahko postanejo vir upanja, ko namesto da bi se smilili samim sebi ali jih skrivali, obrišemo solze drugih; ko namesto da bi gojili zamero zaradi tega, kar nam je bilo odvzeto, poskrbimo za to, kar manjka drugim; ko se namesto da bi se ukvarjali sami s seboj, sklonimo k tistim, ki trpijo; ko namesto da bi bili žejni ljubezni zase, gasimo žejo tistih, ki nas potrebujejo. Kajti le če nehamo misliti nase, ponovno najdemo sami sebe. Če pa bomo še naprej mislili nase, se ne bomo več našli. Sveto pismo pravi, da se na ta način naša rana kmalu zaceli (prim. Iz 58,8) in upanje ponovno vzcveti. Razmislite: kaj lahko storim za druge? Ranjen sem. Ranjen sem zaradi greha, ranjen zaradi zgodovine, vsak ima svojo rano. Kaj storim: ali bom vse življenje tako lizal svoje rane? Ali pa gledam rane drugih in hodim z ranjeno izkušnjo lastnega življenja, da bi zdravil, da bi pomagal drugim? To je današnji izziv za vse vas, za vsakega izmed nas. Naj nam Gospod pomaga iti naprej.