Papež Frančišek na velikonočni ponedeljek: Oznanjaj Gospoda in ga boš srečal

Vprašamo se lahko, zakaj one? Iz zelo preprostega razloga: ker so prve šle h grobu. Kot vsi učenci so tudi one trpele zaradi tega, da se je, kot je bilo videti, Jezusova zgodba končala. A za razliko od drugih ne ostanejo doma ohromljene, od žalosti in strahu. Zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu, gredo počastit Jezusovo telo in nosijo s seboj dišeča mazila. Grob je bil zapečaten in spraševale so se, kdo bi lahko odvalil tako težki kamen (prim. Mr 16,1-3). Toda njihova pripravljenost, da izvršijo to dejanje ljubezni, je premagala vse. Niso izgubile poguma, presegle so svoje strahove in tesnobo. To je način, kako najti Vstalega. Iziti iz naših strahov, iziti iz naših tesnob.

Podoživimo prizor, ki ga opisuje evangelij: žene prispejo, vidijo prazen grob in »s strahom ter velikim veseljem« stečejo – pravi besedilo – »sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8). Prav med tem, ko gredo posredovat to oznanilo, jim pride naproti Jezus. To si dobro zapomnimo: Jezus jih sreča, ko ga gredo oznanjat. To je lepo: ko oznanjamo Gospoda, Gospod pride k nam. Včasih mislimo, da Bogu ostanemo blizu, če ga držimo tesno blizu sebe; ker potem, če se izpostavimo in začnemo o tem govoriti, pridejo sodbe, kritike, morda ne znamo odgovoriti na določena vprašanja ali provokacije, zato je bolje, da o tem ne govorimo, se zapremo. Ne, to ni v redu. Gospod pa pride, medtem ko ga oznanjamo. Ti boš Gospoda vedno našel na poti oznanjevanja. Oznanjaj Gospoda in ga boš srečal. Išči Gospoda in ga boš srečal. Toda vedno na poti. Tega nas učijo žene: Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem. Vzemimo si to k srcu. Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem.

Vzemimo primer. Včasih se nam bo zgodilo, da bomo prejeli čudovito novico, kot na primer rojstvo otroka. Ena prvih stvari je, da to veselo vest delimo s prijatelji. »Ti veš, dobil je otroka. Lepo je.« Ko jo pripovedujemo, jo ponavljamo tudi sami sebi in na nek način še bolj zaživi v nas. Če se to zgodi z dobro novico vsakdana ali kakšnega pomembnega dne, se neskončno bolj zgodi z Jezusom, ki ni samo dobra novica in tudi ne najboljša novica življenja, ampak je življenje samo, »vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Vsakič ko ga oznanjamo, ne s propagando ali prozelitizmom, to ne, oznanjati je eno, propaganda in prozelitizem pa nekaj čisto drugega. Kristjan oznanja, kar z drugimi nameni počne prozelitizem, a tako ne gre. On pride s spoštovanjem in ljubeznijo, kot najlepši dar za podelitev. Jezus še bolj prebiva v nas vsakič, ko ga oznanjamo.

Še pomislimo na žene v evangeliju. Bil je zapečaten kamen in kljub temu gredo h grobu; bilo je celo mesto, ki je videlo Jezusa na križu in kljub temu gredo v mesto in ga razglasijo za živega. Bratje in sestre, ko srečamo Jezusa, nam nobena ovira ne more preprečiti, da ga ne bi oznanjali. Če pa njegovo veselje zadržujemo zase, je morda to zaradi tega, ker ga še nismo zares srečali.

Bratje, sestre, spričo izkustva žena se vprašajmo. »Povej mi, kdaj je bilo zadnjič, ko si pričeval Jezusa?« Kdaj sem zadnjič pričeval Jezusa? Kaj bom storil danes, da bodo ljudje, ki jih srečam, prejeli veselje njegovega oznanila? In še: ali lahko nekdo ob misli name reče: ta človek je veder, srečen, je dober, ker je srečal Jezusa? Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo veseli oznanjevalci evangelija.

Raduj se, Kraljica nebeška

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
Je vstal, kakor je rekel, aleluja.
Prosi za nas Boga, aleluja.
Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
Ker je Gospod res vstal, aleluja.

Molimo.
Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.