Je trpljenje potrebno za moje odrešenje?

Na Jezusa pogosto gledamo z držo predestinacije – hladno, brezčutno sprejemamo njegovo bolečino, njegovo trpljenje se nas ne dotakne. Podzavestno mislimo, da je nekako moral storiti to, kar je storil. Preprosto skomignemo z rameni in ne razmišljamo o impresivnem čudežu trpečega Boga. Ne moremo razumeti ljubezni, ki se želi dotakniti naše bede. Edina ljubezen, ki jo razumemo, je tista, ki nam ogreje srce in vpliva na naša čustva. Raje imamo ljubezen, ki prenaša milost in sočutje, kot pa resnično bolečino tistih, ki jih ljubimo.

Lahko obiskujemo ljudi, ki trpijo za rakom, in skrbimo zanje. Vendar pa nikoli ne bi želeli dejansko občutiti te vrste ostre, utripajoče bolečine. Pogosto rečemo, da bi raje trpeli, kot pa gledali, kako trpijo tisti, ki jih ljubimo. Vendar je to večinoma le izraz sočutja.

Naša premišljevanja o Njegovem trpljenju so površinska – izrazi sočutja, ker sprejemamo zgodovinsko dejstvo, da je prišel, trpel in umrl.

Na Kristusovem vstalem telesu so bile še vedno vidne rane

V postnem času se teh dogodkov skušamo spominjati, po veliki noči pa jih hitro pozabimo. Z veseljem odmislimo njegovo trpljenje, oblečemo velikonočna oblačila ter neprijetni dogodek zavržemo tako, da začnemo na novo. Veselje njegovega vstajenja bi moralo biti vedno v naših srcih in nam vlivati ​​upanje, ki ne pozna žalosti. Toda ali nismo pozabili na en element velike noči, ki nam obljublja upanje prek nikoli neusahljivega vira veselja?

“Poglej moje roke in noge,” je rekel Jezus nevernemu Tomažu (Lk 24,39; Jn 20,27). Njegovo vstalo, veličastno telo še vedno nosi rane, vendar nam te rane dajejo največjo tolažbo, najgloblje veselje in zagotovilo upanja. Te rane nam razkrivajo skrivnosti njegove ljubezni in nam dajejo zaupanje v njegovo milost. Ne moremo več dvomiti v njegovo ljubezen do nas – ne moremo več tarnati, ker dopušča krivico v našem življenju.

Trpel je naše bolečine, človeške bolečine

Pred odrešenjem smo ga morda vprašali: “Kako veš, kaj pomeni trpeti, Bog? Ali si bil kdaj lačen ali žejen? Ali so bile tvoje noči kdaj polne strahov in dnevi polni bolečin? Si se kdaj počutil osamljenega ali zavrnjenega? Ali ti je kdo storil krivico ali si kdaj jokal? Ali je močan veter, ki si ga ustvaril ti, kdaj bičal tvoje kosti in te tresel od mraza? Si kdaj potreboval prijatelja, ko pa si ga srečal, si opazoval, kako se je obrnil proti tebi? “

Zdaj tega ne moremo več spraševati, saj je Njegova ljubezen odgovorila na vsa naša nezastavljena vprašanja. Čutila je, kar čuti naša narava, prenašala je naše slabosti in omejitve grešnosti. Vzela je nase naš jarem in se tresla od hladnega vetra.

“Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda,” je rekel Jezus svojim učencem, “Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil” (Lk 9,58). Spoznanje, da je Jezusova ljubezen z nami delila našo žalost in bolečino ter ju še naprej deli, nam daje veselje, ki “vam ga nihče ne bo vzel” (Jn 16,22). Naše trajno velikonočno veselje je skrivnostno stkano in prepleteno s križem.

On je živel kot ti, zdaj ti živi, kot je živel On

Kristjan doživlja in živi paradoks. Najde veselje v žalosti, izpolnitev v izgnanstvu, luč v temi, mir v nemiru, tolažbo v suši, zadovoljstvo v bolečini in upanje v zapuščenosti. Predan kristjan je sposoben sprejeti sedanji trenutek, modro razmisliti, se spomniti Jezusovega ravnanja v podobni situaciji in ravnati v skladu s tem. To je težko, kot nam je On rekel, da bo, saj je sreča, ki nam jo obljublja, večja od tega življenja. Dana nam je priložnost, da večno živimo v svetosti. Stremimo k temu, da bi se naše vsakdanje življenje ujemalo s Kristusovim. Morda nam bo potem lažje skladno s tem spremeniti svoje življenje.

---

Vir: Žena vrsna

Foto: Unsplash

Prev. in prir.: MG

Obj.: MG