Papež med katehezo o pričevanju mučencev: danes jih je več kot v prvih stoletjih

Sveti oče je v katehezi med sredino splošno avdienco 19. aprila 2023 spregovoril o pričevanju mučencev. Poudaril je, da nanje ne smemo gledati kot na junake, ampak kot na zrele sadove Cerkve ter semena miru in sprave med ljudstvi za bolj človeški in bratski svet. Tudi tokrat je spomnil, da je mučencev danes več kot v prvih stoletjih, ter se zaustavil ob pričevanju sester misijonark ljubezni, ki so bile umorjene v Jemnu.

Svetopisemski odlomek: Mt 10,16-18

[Jezus je rekel dvanajsterim:] Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje. Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izročali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom.

 

Kateheza. Pričevalci: mučenci

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Govorimo o evangelizaciji in apostolski gorečnosti. Potem, ko smo si ogledali pričevanje svetega Pavla, resničnega »prvaka« v apostolski gorečnosti, danes naš pogled ni namenjen zgolj eni osebnosti, ampak množici mučencev, moških in žensk vseh starosti, jezikov in narodov, ki so dali življenje za Kristusa, ki so prelili kri, da bi izpovedali Kristusa. Po generaciji apostolov so bili oni izjemni »pričevalci« evangelija. Mučenci: prvi je bil diakon sveti Štefan, ki je bil kamenjan zunaj jeruzalemskega obzidja. Beseda »mučeništvo« izhaja iz grške besede martyria, ki pomeni prav pričevanje. Vendar pa je Cerkev kmalu začela uporabljati besedo mučenec za tiste, ki so pričevali vse do prelitja krvi.1

Vendar pa na mučence ne smemo gledati kot na »junake«, ki so delovali posamezno, kakor rože, ki vzcvetijo v puščavi, ampak kot na zrele in odlične sadove Gospodovega vinograda, ki je Cerkev. Zlasti kristjane, ki so se redno udeleževali obhajanja evharistije, je Duh vodil, da so svoje življenje postavili na temelje te skrivnosti ljubezni: to je na dejstvo, da je Gospod Jezus dal svoje življenje zanje, in zato so torej tudi oni mogli in morali dati svoje življenje Zanj ter za svoje brate in sestre. Gre za veliko velikodušnost, pot krščanskega pričevanja. Sveti Avguštin pogosto poudarja to dinamiko hvaležnosti in zastonjskega vračanja daru. Ob prazniku svetega Lovrenca je med pridigo izrekel naslednje besede: »Sveti Lovrenc je bil diakon rimske Cerkve. Tam je bil služabnik Kristusove krvi in tam je za Kristusovo ime prelil svojo kri. Blaženi apostol Janez je jasno razložil skrivnost Gospodove večerje z naslednjimi besedami: “Kakor je Kristus dal svoje življenje za nas, tako moramo tudi mi dati svoje življenje za brate” (prim. 1 Jn 3,16). Bratje, Lovrenc je vse to razumel. Razumel je in udejanjil. In resnično je vrnil to, kar je prejel pri tisti večerji. Kristusa je ljubil v svojem življenju, posnemal ga je v njegovi smrti« (Disc. 304, 14; PL 38, 1395-1397). Tako je sveti Avguštin razložil duhovni dinamizem, ki je spodbujal mučence. S temi besedami: mučenci ljubijo Kristusa v svojem življenju in so ga posnemali v njegovi smrti.

Danes se, dragi bratje in sestre, spomnimo vseh mučencev, ki so spremljali življenje Cerkve. Kot sem že večkrat dejal, jih je v našem času več kot v prvih stoletjih. Danes je v Cerkvi veliko mučencev, veliko; ker izpovedujejo krščansko vero, so izgnani iz družbe ali gredo v zapor. Veliko jih je. Drugi vatikanski koncil nas spominja, da ima Cerkev »mučeništvo, s katerim učenec postane podoben svojemu Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta, in s katerim mu postane podoben v prelitju krvi, za odličen dar in za najvišji dokaz ljubezni« (Konstitucija Lumen gentium, 42). Mučenci po Jezusovem zgledu in z njegovo milostjo storijo, da nasilje tistih, ki zavračajo oznanilo, postane najvišja priložnost za ljubezen, ki sega vse do odpuščanja lastnim mučiteljem. To je zanimivo: mučenci vedno odpustijo mučiteljem. Štefan, prvi učenec, je umrl, ko je molil: »Gospod, odpusti jim, ne vedo, kaj delajo.« Mučenci molijo za mučitelje.

Čeprav so k mučeništvu poklicani samo nekateri, »pa morajo biti vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki jih v Cerkvi nikdar ne manjka« (ibid., 42). Toda ali so preganjanja stvar preteklosti? Ne, ne: danes. Danes so kristjani v svetu preganjani, veliko jih je, veliko. Mučenci nam kažejo, da je vsak kristjan poklican, da pričuje z življenjem, tudi kadar ne pride do tega, da bi moral preliti kri, in po Jezusovem zgledu postane dar za Boga in za brate.

Ob koncu bi rad spomnil na krščansko pričevanje, ki je prisotno na vseh koncih sveta. Mislim, na primer na Jemen, deželo, ki je že vrsto let ranjena zaradi strašne, pozabljene vojne, v kateri je umrlo veliko ljudi in zaradi katere še vedno trpi veliko ljudi, zlasti otrok. Prav v tej deželi so bila svetla pričevanja vere, kot je pričevanje misijonark ljubezni, ki so tam dale svoje življenje. Še danes so prisotne v Jemnu, kjer nudijo pomoč bolnim ostarelim in osebam s posebnimi potrebami. Nekatere izmed njih so doživele mučeništvo, druge pa nadaljujejo, tvegajo življenje, a gredo naprej. Te sestre sprejemajo vse ljudi, ne glede na veroizpoved, saj dejavna ljubezen in bratstvo nimata meja. Julija leta 1998 je neki fanatik ubil sestro Aletto, sestro Zelio in sestro Michaelo, ko so se po maši vračale domov; ker so bile kristjanke. Pred nekaj leti, kmalu po začetku konflikta, ki še vedno traja, marca 2016, so bile umorjene sestra Anselm, sestra Marguerite, sestra Reginette in sestra Judith skupaj z nekaterimi laiki, ki so jim pomagali pri karitativnem delu med poslednjimi. So mučenci našega časa. Med temi umorjenimi laiki so bili poleg kristjanov tudi muslimani, ki so delali s sestrami. Ganljivo je videti, kako lahko pričevanje krvi združi ljudi različnih veroizpovedi. Nikoli se ne sme ubijati v imenu Boga, saj smo Zanj vsi bratje in sestre. Vendar pa lahko skupaj damo svoje življenje za druge.

Molimo torej, da se ne bi naveličali pričevati za evangelij tudi v času stiske. Naj bodo vsi sveti mučenci in mučenke semena miru in sprave med ljudstvi za bolj človeški in bratski svet, medtem ko pričakujemo, da se bo nebeško kraljestvo v polnosti razodelo, ko bo Bog vse v vsem (prim. 1 Kor 15,28). Hvala.

1ORIGEN, In Johannem, II, 210: »Vsakdo, ki pričuje za resnico, bodisi z besedo bodisi z dejanji ali s tem, da si na kakršenkoli način prizadeva zanjo, se lahko upravičeno imenuje pričevalec. Vendar pa se je ime pričevalci (martyres) v pravem pomenu besede, t.j. skupnost bratov, ki so se vse do smrti borili za resnico ali krepost, uveljavilo za tiste, ki so s prelitjem krvi izpričali skrivnost prave vere«.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG