23. april: 3. velikonočna nedelja

V današnjem evangeliju smo brali poznan odlomek o dveh učencih na poti v Emavs, ki se srečata s Kristusom, a ga ne prepoznata. Učenca se močno trudita, da bi razumela smisel dogodkov tistih zadnjih, tragičnih dni in takrat se jima Jezus približa in hodi z njima. Gre za dejanje Jezusove obzirnosti, ko se vključi v skupnost dveh učencev in spominja na to, da se Bog ne vsiljuje niti se ne postavlja v naše življenje, ampak se prijazno ponudi. Ganljivo je videti, kako vstali Jezus ne prekine poti svojih dveh učencev, četudi je zgrešena, ampak jo s svojo navzočnostjo zapolni s smislom.

Znova name naredi vtis, ko se pretvarja, da ne pozna dogajanja, s tem pa doseže, da učenca sama s svojimi besedami obnovita dogo­dek, in sicer iz globine svoje žalosti.

Jezusovo vprašanje, naj povesta, o kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo, je moralo učenca tako osupniti, da sta prekinila ne samo pogovor, ampak celo potovanje: Žalostna sta obstala.

Da je pomanjkanje vere pri učencih problem, razumemo iz Jezusovih besed, ko pravi: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki.«

Še ena zelo lepa poteza je, ki znova dokazuje prijaznost Jezusovih dejanj do učencev: »On pa se je delal, kakor da gre dalje.« Ni ju prisilil, da bi se vrnila nazaj, ampak ju je pustil svobodna na njuni poti, v njiju pa je zbudil globoko željo, da bi podaljšala izkušnjo skupnosti. To sta izrazila v nekaj preprostih besedah najlepše molitve, ki je bila kdaj namenjena Gospodu: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Koliko resnice je v teh besedah!

Učenca sta izkusila nekaj čudovitega na poti proti Emavsu: besede ti­stega neznanega popotnika so zmogle ogreti srci, ozdraviti globoko rano, ki so jo zadali dogodki, katerim sta bila, na svojo žalost, priči v Jeruzalemu. Kot Peter po spremenjenju sta si tudi Kleopa in njegov tovariš zaželela ustaviti čas, zato sta povabila skrivnostnega gosta, naj ostane z njima. »Če ostaneš z nama,« se zdi, da pravita, »tudi skorajšnja tema ne bo grozeča kot prej, zakaj s teboj sva zagledala luč.«

Gospod je že osvojil njuni srci in rad je sprejel vabilo: »Vstopil je, da bi ostal pri njiju.« Ta lepi stavek nam pravi, da se ne prikaže in konec; vstopi in ostane pri njiju, ostane za stalno. Dejanja, ki sledijo, so tako čudovita – in zgodi se čudež vere: Jezus vzame kruh, ga blagoslovi in ga razlomi zanju. V hipu sta se srci učencev vrnili k zadnji večerji, v dvorano zadnje večerje, ki je bila nema priča največjega in najčudovitejšega daru.»Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.« To so oči vere, ki so končno prepo­znale Gospoda in Odrešenika, ki je prestopil prag smrti in živi za vedno, v slavi.

Zdaj, okrepljena s to izkušnjo vere, in s srcem, ki še naprej gori v njiju, sta pripravljena odpotovati »še tisto uro« v Jeruzalem, naznanit »enajsterim in tistim, ki so bili z njimi. Vrnila sta se tja, od koder sta odšla, v Jeruzalem – ne prisiljeno, ampak prostovoljno. Pot v Emavs, ki se je pričela kot beg pred kruto resničnostjo, ki je ne bi mogla prenesti, se je spremenila v pot, ki ju je privedla do tega, da sta Jezusa z vero spoznala kot Vstalega, Gospoda njunega življenja.

Tudi mi hočemo ponoviti najbolj žalostno in lepo prošnjo, ki je bila kdajkoli namenjena Gospodu: Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: MG