Kateheza: Menihi in menihinje kot pričevalci apostolske gorečnosti
Svetopisemski odlomek: Iz 53,11-12
Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil,
s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik
opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase.
Zato mu bom številne dal v delež,
mogočne bo delil kot plen,
ker je dal svoje življenje v smrt
in bil prištet med prestopnike,
nosil pa je grehe številnih
in prosil za prestopnike.
Kateheza: Pričevalci – meništvo in moč priprošnje
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Nadaljujmo kateheze o pričevalcih apostolske gorečnosti. Začeli smo s svetim Pavlom, nazadnje pa smo se posvetili mučencem, ki Jezusa oznanjajo z življenjem ter zanj in za evangelij darujejo svoje življenje.
Imamo pa še eno pomembno pričevanje, ki je navzoče v zgodovini vere: to je pričevanje menihinj in menihov, sester in bratov, ki se odpovedo samim sebi in svetu, da bi posnemali Jezusa na poti uboštva, čistosti in pokorščine ter da bi prosili za vse. Njihova življenja govorijo sama zase. Mi pa se lahko vprašamo: Kako lahko ljudje, ki živijo v samostanih, pomagajo oznanjati evangelij? Ali ne bi tega počeli bolje, če bi svojo energijo usmerili v misijon? Zapustili bi samostan in zunaj pridigali evangelij. V resnici so menihi utripajoče srce oznanjevanja: njihova molitev je kisik za vse ude Kristusovega telesa, je nevidna sila, ki podpira misijon.
Ni slučaj, da je zavetnica misijonov menihinja, sveta Terezija Deteta Jezusa. Prisluhnimo, kako je odkrila svoj poklic: »Dojela sem, da ima Cerkev srce, ki gori v ljubezni. Razumela sem, da samo ljubezen spodbuja ude Cerkve k delovanju. Če bi ta ljubezen ugasnila, apostoli ne bi več oznanjali evangelija in mučenci ne bi več hoteli preliti svoje krvi. Razumela sem in spoznala, da ljubezen obsega vse poklice […]. In z neizmernim veseljem in zamaknjenostjo duše sem vzkliknila: “O, Jezus, moja ljubezen, končno sem le odkrila svoj poklic. Moj poklic je ljubezen. […] V srcu Cerkve, svoje matere, naj bom ljubezen.“« (Avtobiografski spisi “B“, 8. september 1896). Kontemplativne osebe, menihi, menihinje – ljudje, ki v tišini molijo in delajo za vso Cerkev. To je ljubezen – ljubezen, ki se izraža, ko v samostanih molijo in delajo za Cerkev.
Ta ljubezen do vseh poživlja življenje menihov in se spreminja v njihovo molitev priprošnje. V zvezi s tem bi vam želel predstaviti zgled svetega Gregorja iz Nareka, cerkvenega učitelja. Je armenski menih, ki je živel okoli leta tisoč, in nam zapustil knjigo molitev, v katero je izlita vera armenskega ljudstva, ki je prvo sprejelo krščanstvo; ljudstva, ki se je tesno oklenilo Kristusovega križa in skozi zgodovino veliko trpelo. Sveti Gregor je skoraj vse svoje življenje preživel v samostanu v Nareku. Tu se je naučil preiskovati globine človeške duše ter s povezovanjem poezije in molitve zaznamoval vrh armenske književnosti in duhovnosti. Vidik, ki pri njem najbolj presune, je ravno univerzalna solidarnost, katere razlagalec je.
Med menihi in menihinjami obstaja univerzalna solidarnost. Kar koli se zgodi na svetu, najde mesto v njihovem srcu; v svojem srcu molijo. Srce menihov in menihinj je srce, ki sprejema kakor antena, sprejema vse, kar se dogaja po svetu in za to moli in posreduje. Tako živijo povezani z Gospodom in vsemi. Gregor iz Nareka je zapisal: »Prostovoljno sem si naložil vse krivde, od prvega očeta pa do zadnjega od njegovih potomcev, in se za vse te krivde čutil odgovornega« (Knjiga žalostink, 72).
Kot je to storil Jezus, tudi menihi vzamejo nase probleme sveta, težave, bolezni, mnoge stvari in molijo za ljudi. So veliki evangelizatorji. Kako lahko evangelizirajo, če so zaprti v samostanih? Menihi so z besedo, zgledom, priprošnjo in vsakdanjim delom most priprošnje za vse ljudi in za grehe. Prav tako jočejo solze, jočejo zaradi svojih grehov – vsi smo grešniki – in jočejo zaradi grehov sveta; molijo in prosijo z dvignjenimi rokami in srcem.
Razmislimo o tej »rezervi«, ki jo imamo v Cerkvi: gre za resnično moč, ki pomaga Božjemu ljudstvu. Od tu izvira tudi navada ljudi, Božjega ljudstva, ko srečajo posvečeno osebo in pravijo: »Moli zame, moli zame.« Vedo, da obstaja molitev priprošnje. Koristilo nam bo, če bomo lahko obiskali kakšen samostan, saj se tam moli in dela. Vsak samostan ima svojo redovno pravilo. Roke imajo vedno zaposlene – z delom in molitvijo.
Naj nam Gospod podari nove samostane, naj nam pokloni menihe in menihinje, ki pomagajo Cerkvi s svojo molitvijo priprošnje. Hvala.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican media
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
