Nova blažena Marija Conchìta: »Moja ljubezen bo križani Bog.«

»Moja ljubezen bo križani Bog«
Homilija med beatifikacijo Božje služabnice Marije de la Concepción (Conchita) Barrecheguren

V začetku prvega svetopisemskega berila naše evharistije smo slišali apostola sv. Pavla, ki je nas kristjane primerjal z lončeno posodo (prim. 2 Kor 4,7). Pod nekaterimi vidiki nas ta primerjava ne bi smela presenetiti. Že v začetku Prve Mojzesove knjige najdemo zapisano, da je Gospod Bog »iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Včasih smo slišali ponavljati molitev preroka Izaija: »In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (64,7). Potem je tu starodavni opomin, ki ponavlja: »Prah si in v prah se povrneš.« Apostol pa nam je želel povedati, da je v tej lončeni posodi, ki smo mi, neprecenljivi zaklad in to je Kristus. Tudi v pismu Galačanom sv. Pavel piše: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (2,20).

Tukaj je protislovje! Zaklade shranjujemo v dragocenih posodah in jih varujemo v trezorjih. Jezus pa se nastani v nas. Ko sv. Avguštin časti skrivnost učlovečenja, vzklika: »O, ponižnost Božjega Sina! On, ki nosi ves svet, leži v jaslih; je Božja Beseda, vendar je otroček, ki ne zna govoriti. O velika šibkost in občudovanja vredna ponižnost, v kateri je božanskost popolnoma skrita« (Sermo 184, 3: PL 38, 997). To je protislovje krščanske skrivnosti.

To skrivnost danes lahko zremo tudi v krščanskem življenju nove blažene. Njeno zemeljsko življenje je bilo kratko – komaj dvaindvajset let – poleg tega pa zelo kmalu zaznamovano s trpljenjem in boleznijo. V resnici lončena posoda! Vendar se je v njej uresničilo to, o čemer piše apostol: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni; ne vidimo poti, pa jo še najdemo … Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje.«

Na kratko torej preletimo zgodovino blažene Marije Conchìte. Rodila se je tukaj, v Granadi na začetku preteklega stoletja kot hči para, ki je imel v mnogih pogledih zares srečo. Res mu ni manjkalo gospodarskega blagostanja, še v večjem obilju pa je bilo duhovnih dobrin. Družina, v kateri se je rodila, je bila res zgrajena na trdnih temeljih vere. Njen oče Francisco je po ženini smrti postal redovnik redemptorist in je sedaj častitljiv. Enkratna rodovitnost življenja v milosti. Verska vzgoja, ki jo je Conchìta prejela od staršev, jo je pripravila, da je z vedrino in veseljem sprejela številne neprijetnosti, ki jih je povzročalo vedno bolj ogroženo zdravje. Prejemanje zakramentov, zlasti vsakdanje obhajilo, ki mu je naša blažena ostala vedno zvesta, jo je podpiralo v naporu in jo pripravilo, da je v vsem prepoznavala in sprejemala Božjo voljo. Zelo ji je pomagala pobožnost do Device Marije, ki jo je častila z molitvijo rožnega venca.

Na ta način je izkušala Gospodovo obljubo: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, obrodi veliko sadu« (Jn 15,5). Marija Conchìta je obrodila obilen sad, ker je bila vedno združena s Kristusom in se ni nikoli ločila od njega, tudi v temnih urah preizkušnje ne. Pravzaprav se je morala spoprijemati s tegobami, ki so človeško gledano presegale njene slabotne moči, kot je bila materina duševna bolezen, njeno lastno telesno trpljenje in proti koncu njenega zemeljskega življenja še trpljenje, ki ga je povzročila tuberkuloza … Vse pa je osvetljevala z modrostjo Križa, prepričana, da muka in trpljenje ustvarjenino še bolj približajo in priličijo Kristusu.

Papež Frančišek je nekoč dejal, da je skrivnost, da bi bili »zelo srečni« v tem, da se vedno prepoznamo kot slabotni in grešniki, torej kot »lončene posode« (homilija pri Sveti Marti 16. Junija 2017). Ob tej priložnosti je izpostavil vidik človeškega stanja, ki se je potem, zlasti v naslednjih letih zaradi pandemije korona virusa, še bolj jasno pokazal: ranljivost, krhkost! To priznati – je dejal papež – je nekaj najtežjega v našem življenju – in namesto da bi jo priznali, jo skušamo prikriti ali zamaskirati, da se ne bi videla. V resnici pa je sestavna razsežnost človeka in kot taka je razsežnost, ki nas poziva in zahteva odgovore, ker vsebuje poklicanost, ki je klic k družabnosti pod obliko solidarnosti.

Na to poklicanost je še posej poklican odgovoriti vernik, ki pozna Boga, ki je postal človek in tako sprejel človeško šibkost ter jo spremenil v kraj graditve bratstva, solidarnosti in ljubezni. Rekli bi celo, da krščanski odgovor lahko naleti na podobne odgovore, ki jih lahko dajo mnogi, ki sicer niso verni, so pa prav tako občutljivi za človeka in za trpljenje ljudi. Na ta način lahko krhkost igra pomembno vlogo v ustvarjanju skupne etike in je temeljna prvina za harmonično družbeno sožitje.

Naša blažena je prepoznala poklicanost, ki izhaja iz ranljivosti, ter jo sprejela in živela. Pokazala nam je tudi način, kako to storiti. Zapisala je namreč: »Moja ljubezen bo križani Bog, moja jed molitev, moja trdnost evharistija …« Za uresničevanje tega življenjskega programa je iskala tudi zgled pri sv. Tereziji iz Lisieuxa. Za blažene in kanonizirane svetnike je papež dejal, da »vse spominjajo, da je mogoče in da je lepo živeti evangelij v polnosti« (Govor 6. oktobra 2022 Dikasteriju za zadeve svetnikov).

Sedaj tudi ta nova blažena za vse nas postaja zgled za posnemanje. Predvsem tistim, ki trpijo in so v preizkušnjah, blažena Marija Conchìta z darovanjem svojega mladega, kratkega življenja ter s popolno in zaupljivo izročitvijo Bogu kaže, kako priličenje Kristusu v križani ljubezni spreminja bistvo tudi najbolj zapletenega  in težkega življenja.

Zato se danes zahvaljujemo Gospodu, ki je s svojimi ranami odrešil svet. Z besedami velikega svetnika, opogumljeni z zgledom nove blažene in zaupajoč v njeno priprošnjo molimo: »Jezus, zaradi tvojih ran, ki si jih za naše odrešenje pretrpel na križu in iz katerih je tekla dragocena kri, s katero smo rešeni, te prosim, da tudi mene raniš z gorečim in najmočnejšim orožjem tvoje neskončne ljubezni« (sv. Anzelm Canterburyjski, Oratio XIX ad Christum, PL 158, 90). Amen.