Papež v pogovoru z madžarskimi jezuiti o nekaterih aktualnih vprašanjih

Sveti oče je jezuite naprej osebno pozdravil, nato pa je provincial, p. Attila András, predstavil njihovo provinco. Papež jih je povabil, naj ga vprašajo, kar želijo, ob njihovem predlogu, da mu dajo za vsak odgovor eno nagrado, pa se je nasmehnil in dejal, naj raje najprej zastavijo vsa vprašanja in mu izročijo darila na koncu, saj se je bal, da ne bi bilo dovolj časa.

Bistveno pri delu z mladimi: pričevanje

Na vprašanje, kaj je pomembno pri delu z mladimi, je papež Frančišek odgovoril, da je bistvenega pomena pričevanje. »Brez pričevanja ni mogoče narediti ničesar. Vse se konča kot tista lepa Minina pesem: “Besede, besede, besede …” Brez pričevanja ne moremo storiti ničesar. In pričevanje pomeni živeti dosledno,« je še poudaril sveti oče.

Zakaj je papež ponovno obiskal Madžarsko?

Eden izmed jezuitov je izrazil svoje veselje nad papeževim obiskom in ga vprašal, kako to, da se je vrnil na Madžarsko glede na to, da je bil v Budimpešti leta 2021. Sveti oče je odgovoril, da je bil zadnjič v ospredju obisk Slovaške, v Budimpešto pa je prišel samo za nekaj ur ob sklepu evharističnega kongresa. Vendar pa je takrat obljubil, da se bo vrnil, in to je sedaj tudi storil.

Jezuitska formacija in mladi

V naslednjem vprašanju so jezuiti papeža prosili za nasvete glede mladih jezuitov v formaciji ter mladih v splošnem. Sveti oče je odgovoril, da je potrebno govoriti jasno. Dejal je, da je nekdo rekel, da mora dober jezuit »jasno misliti in nejasno govoriti. Vendar pa tako ne sme biti v odnosu do mladih: potrebno je govoriti jasno, jim pokazati doslednost. Mladi imajo nos za to, če ni doslednosti. In z mladimi v formaciji je treba govoriti kot z odraslimi, kot se govori z moškimi in ne z otroki. Potrebno jih je uvesti v duhovno izkušnjo, jih pripraviti na veliko duhovno izkušnjo, ki so duhovne vaje. Mladi ne tolerirajo dvojnega jezika, to mi je jasno. Vendar pa biti jasni še zdaleč ne pomeni biti agresivni. Jasnost mora biti vedno združena s prijaznostjo, bratstvom, očetovstvom,« je poudaril papež in dejal, da je ključna beseda »pristnost«.
»Pričakujem pristnost; da se pove stvari tako kot so, težave, grehe … In ti kot formator moraš mlade naučiti doslednosti. Mladi morajo povedati, kar čutijo, pomemben pa je tudi dialog z ostarelimi, kjer je potrebno govoriti, razpravljati. Stari ne smejo ostati sami, biti morajo v skupnosti, tako da je mogoča izmenjava med njimi in mladimi. Spomnite se Joelove prerokbe: starčki bodo imeli sanje, mladeniči pa bodo imeli videnja. Preroštvo mladega človeka se rodi v nežnem odnosu s starimi. “Nežnost” je ena izmed ključnih besed Boga: bližina, sočutje in nežnost. Če bomo hodili po tej poti, ne bomo nikoli zgrešili. To je Božji slog.«

Ljubezen do tistih, ki so zagrešili spolne zlorabe

V nadaljevanju srečanja je beseda tekla o krščanski ljubezni do tistih, ki so zagrešili spolne zlorabe. Eden izmed jezuitov je spomnil, da evangelij naroča, naj ljubimo, vendar pa ostaja vprašanje, kako ljubiti tiste, ki so zlorabljali. Poudaril je, da Bog ljubi vse, tudi njih, vendar pa ga je zanimalo, kako naj to storimo ljudje. Dejal je, da bi rad izkazoval sočutje in ljubezen vsem, tudi sovražnikom, kakor pravi evangelij, hkrati pa se sprašuje, kako je to mogoče. Papež Frančišek je odgovoril, da to ni lahko. Ob tem je spomnil, da je stvarnost zlorab zelo široka: obstajajo spolne, psihološke, ekonomske zlorabe, zlorabe migrantov itd. Vprašanje, kako ljubiti tiste, ki so zagrešili spolne zlorabe, je po besedah svetega očeta zelo močno: »Kako pristopiti k njim, kako se pogovarjati z njimi, ko do njih čutimo gnus?« Storilca je po papeževih besedah »potrebno obsoditi, vendar kot brata. Obsodbo je treba razumeti kot dejanje ljubezni. Obstaja logika, način ljubezni do sovražnika, ki se izraža tudi na ta način. In tega ni lahko razumeti in živeti. Za vsakega izmed nas je tisti, ki je zlorabljal, sovražnik, saj se poistovetimo s trpljenjem zlorabljenega. Ko slišiš, kaj zloraba pusti v srcih tistih, ki so bili zlorabljeni, te zelo pretrese. Tudi pogovor s tistim, ki je zlorabljal, v nas vzbuja gnev, ni lahko. Vendar pa so tudi oni Božji otroci. In za to je potrebna pastorala. Zaslužijo si kazen, a hkrati tudi pastoralno oskrbo. Kako to storiti? Ne, ni lahko. Imaš prav,« je papež sklenil odgovor na četrto vprašanje.

Cerkev in današnji svet

Madžarski jezuiti so se s svetim očetom pogovarjali tudi o odnosu med Cerkvijo in sodobnim svetom, o čemer je govoril tudi drugi vatikanski koncil. Zanimalo jih je, kako medsebojno spraviti Cerkev in stvarnost, ki je že presegla sodobnost. Papež je dejal, da na to vprašanje teoretično ne zna odgovoriti, vendar pa zagotovo ve, da se drugi vatikanski koncil še vedno udejanja. »Pravijo, da je potrebno eno stoletje za to, da se koncil asimilira. In vem, da obstaja strašen odpor, obstaja neverjeten restavracionizem, kar sam imenujem “nazajskost”,« je dejal papež ter spomnil na Pismo Hebrejcem, ki pravi »Mi pa nismo med tistimi, ki se vračajo nazaj« (10,39). »Tok zgodovine in milosti teče od spodaj navzgor, kakor limfa drevesa, ki rodi sad. Brez tega toka pa ostaneš mumija. Vračanje nazaj ne ohranja življenja, nikoli. Potrebno se je spremeniti, kot piše sveti Vincencij iz Lérinsa v Commonitórium primum, ko pravi, da celo dogme krščanske vere napredujejo, se z leti utrjujejo, s časom razvijajo, s starostjo poglabljajo. Toda to je sprememba od spodaj navzgor. Nevarnost danes predstavlja “nazajskost”, reakcija na sodobnost. To je nostalgična bolezen. Zato sem se odločil, da je zdaj za vse novo posvečene duhovnike obvezno pridobiti dovoljenje za maševanje po Rimskem misalu iz leta 1962. Po vseh potrebnih posvetovanjih sem se tako odločil, ker sem videl, da se ta pastoralni ukrep, ki sta ga dobro opravila Janez Pavel II. in Benedikt XVI., uporablja na ideološki način, za vračanje nazaj. Treba je bilo ustaviti to nazajskost, ki ni bila v pastoralni viziji mojih predhodnikov.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG