Zakaj 15. maja nihče več ne praznuje dneva družine?

Prav bi bilo, da bi danes 15. maja, na mednarodni dan družine, kot ga je v 90-ih letih prejšnjega stoletja določila OZN, slišali kakšno spodbudno besedo s strani naše vlade, ki oblikuje našo družinsko politiko. Če bi se zares zavedali pomena družine, ki jo ima za našo družbo, bi morali vsi mediji tekmovati s prispevki o položaju družine v naši državi, o njeni pedagoški funkciji, o njenem izjemnem pomenu za psihično zdravje otrok, o perečem vprašanju rodnosti pri nas in starajoči družbi, o nenadomestljivi vlogi pri prenašanju vrednot … Tako pa smo priča neverjetni ignoranci in molku.

Ne smemo se slepiti. Ta drža je namerna in zavestna. Družini nočejo priznati primarne vloge. Papež Frančišek pravi, da »živimo v kulturi, ki je bolj malo prijateljska, če ne celo sovražna do družine.« Opozarja, da »družina ni del problema, ampak del rešitve!« Seveda, država ima raje posameznike, ki so izkoreninjeni iz družine, ker so bolj vodljivi. To so idealni potrošniki in kupujejo ne le reklamirane artikle, ampak tudi ideologije, ki jih prodajajo kot nadomestke za osamljenost, ki je hčerka razrahljane družine.

Če torej državi z vsemi njenimi aparati in nevladnimi organizacijami ni do zdravih družin, to ne pomeni, da bo družina izgubila na pomenu. Pomeni pa težavo za naš narod, kulturo, družbo in v končni fazi pomeni težavo za prihodnost našega naroda. Ta družinska politika bo terjala mnogo žrtev med mladimi, ki odraščajo v razbitih družinah in si ne zmorejo ustvariti lastnega družinskega gnezda.

Da ne bo pomote: družina še vedno ima enako pomembno vlogo, kot jo je imela ves čas v zgodovini in jo bo imela tudi v bodoče. Institucija družine namreč ni človeška iznajdba, kot bi jo danes radi redefinirali. Lahko samo razpravljamo o tem, koliko je družba in državna politika do družine naklonjena, ali pa ne. V kolikor je politika naklonjena družini, žanje dobre rezultate tudi na gospodarskem, ekonomskem in socialnem področju. Z ignoranco, ki jo vidimo pri nas, pa si sami žagamo vejo, na kateri sedimo.

Cerkev se zaveda pomena družine. Kristjani se lahko še bolj povežemo v molitvi, da bi naše družine postale in ostale ognjišča ljubezni, prave male »hišne Cerkve«. Molimo, da bi bila naša župnijska občestva prava zatočišča za družine, kjer se skupaj srečamo, obogatimo, se podpiramo v preizkušnjah, najdemo moč in oporo. Da bi torej Cerkev postala še bolj družinska, kot ena velika družina družin. Tako bomo našli moč, da živimo in pričujemo za družinsko življenje, kakor si ga je zamislil Bog.

Luka Mavrič

Foto: Jonathan Borba, Unsplash