19. maj: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil
Jezus pozna naše strahove in stiske. Ve, da težko delimo žalost z drugimi, da se raje delamo, da je vse v redu. No, nekateri pa se raje vrtijo v žalosti in obupujejo, ne da bi želeli srečati bližnjega v tej žalosti oz. jo z bližnjim podeliti. Jezus blagruje tiste, ki v žalosti ne obupajo, niti pred njo ne zbežijo, ampak jo znajo zaznati, sprejeti, jo videti v luči božjega upanja, to deliti z drugimi in iz nje rasti v veselje.
V svetu, polnem podob o “večni sreči”, je tudi meni težko shajati z žalostjo. Skoraj krivo se počutim že v trenutku, ko zaznam, da nisem “dobre volje”. Krivo zato, ker v svetu, kjer ti zaradi izobilja zunanjih stvari ničesar ne primankuje, ne smeš biti žalosten, sicer je s teboj nekaj narobe. Če si žalosten, si po vsej verjetnosti zato, ker ti še nekaj manjka, ker še nečesa nisi dosegel in je potrebno v boj, da tisto “nekaj” dobiš in odpraviš razlog za žalost! O tem pričuje ta svet, ki ne pozna ali noče poznati pravih hrepenenj in resničnih odgovorov na le-te. A zdi se mi, da tudi v Cerkvi z žalostjo po večini nimam kaj početi. Kot bi tudi verniki ne želeli težkih čutenj vzeti zares in nam tako prav pride površno vzeto oznanilo, češ, da mora biti kristjan vesel, da je Evangelij veselo oznanilo…In tako na obeh polih posiljeno in pozunanjeno iščemo razloge za veselje, tako da bi žalost na vsak način izbrisali iz svojega življenja!
In vendar Jezus blagruje žalostne ter obljublja prave tolažbe. Tolažbe najbrž za tiste, ki bodo v žalosti vztrajali toliko časa, da bodo lahko odkrili, kaj je pravi razlog žalosti in k kakšnemu veselju prelje pot preko te žalosti.
Ko se zavem, da mi Jezus daje dovoljenje, da sem žalosten, mi je lažje, ker celo blagruje stanje, ki ga svet prezira. Naslednje vprašanje pa je, kaj naj s to žalostjo počnem?! Težko mi jo je deliti z bližnjim, kajti spregovoriti o žalosti pomeni zame deliti najintimnejši del sebe. Tisti del, ki je najbolj ranljiv, kjer moram sneti vse maske samozadostnosti in napuha. Drugega moram povabiti v odnos in naenkrat nisem več sam gospodar svojega notranjega sveta. Če pa to zmorem je to lahko prostor največje bližine in posledično veselja nad tem, da v bolečini nisem sam, da je ob meni še nekdo in da skupaj lahko rasteva. Ko se odločim, da bolečine ne delim, se zaprem in od odnosa ostanejo le še površinski pogovori, ki pa ne vodijo v odnos.
Drugo, kar se mi zdi pomembno pa je vidik ponižnosti, ko žalost delim z bližnjim. Vedno znova moram tvegati, da me drugi sme in mora opomniti, ko se začnem v žalosti brezplodno vrteti in se smiliti sam sebi. In hkrati moram sebe, svojo žalost in bližnjega vzeti toliko zares, da verjamem, da se bližnji želi srečati z mano v bolečini in ne obupa nad mano, če se ne izkopljem iz nje tako hitro, kot bi si sam to želel.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Pexels
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
