Kateheza: sv. Frančišek Ksaverij, pričevalec apostolske gorečnosti

Kateheza: Pričevalci – sveti Frančišek Ksaverij

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo našo pot katehez z nekaterimi zgledi apostolske gorečnosti. Spomnimo, da govorimo o evangelizaciji in apostolski gorečnosti, o širjenju Jezusovega imena. V zgodovini imamo veliko žensk in moških, ki so v tem bili zgledni. Danes se bomo srečali z likom svetega Frančiška Ksaverija, ki velja – pravijo nekateri – za največjega misijonarja sodobnega časa. A ne moremo reči, kdo je največji, kdo je najmanjši … veliko je skritih misijonarjev, tudi danes, ki delajo veliko več kot sveti Frančišek Ksaverij. Ksaverij je zavetnik misijonov, kot je to tudi sveta Terezija Deteta Jezusa. Misijonar je velik, ko gre. In veliko je duhovnikov, laikov, redovnih sester, ki gredo v misijone. Tudi iz Italije. Mnogi med vami. Ko na primer vidim zgodbo duhovnika, ki je kandidat za škofa: deset let je preživel v misijonu na nekem kraju. To je pomembno: zapustiti svojo domovino, da bi pridigali evangelij. To je apostolska gorečnost. To moramo zelo gojiti. In ko gledamo te moške in ženske, se pri njih učimo.

Sveti Frančišek Ksaverij se rodi leta 1506 v plemiški, a revni družini v Navarri na severu Španije. Študira v Parizu. Je posveten, pameten, sposoben mladenič. Tu spozna Ignacija iz Lojole, pri katerem opravi duhovne vaje, in spremeni življenje. Zapusti vso svojo svetno kariero, da bi postal misijonar. Postane jezuit, izreče zaobljube. Zatem postane duhovnik in gre evangelizirat. Poslan je na Vzhod. V tistem času so misijonarje pošiljali na Vzhod, v neznane dežele. In on gre, ker je bil poln apostolske gorečnosti.

Tako se je odpravila na pot prva skupina od številnih gorečih misijonarjev sodobnega časa, ki so bili pripravljeni prenašati velike napore in nevarnosti, doseči dežele in spoznati ljudstva popolnoma neznanih kultur in jezikov, vodila pa jih je le močna želja, da bi oznanili Jezusa Kristusa in njegov evangelij.

Ksaverij bo v dobrih enajstih letih opravil izjemno delo. Misijonar je bil približno enajst let. Potovanja z ladjo so bila v tistih časih zelo težavna in nevarna. Mnogi so med potjo umrli zaradi brodoloma ali bolezni. Danes ljudje žal umirajo, ker jih pustimo umreti v Sredozemlju … Ksaverij na ladjah preživi več kot tri leta in pol, tretjino svojega poslanstva.

Prispe v Goo v Indiji, kulturno in trgovsko prestolnico portugalskega Vzhoda, kjer postavi svojo bazo, vendar se tam ne ustavi. Odide evangelizirat revne ribiče na južni obali Indije, otroke uči katekizma in molitev, krščuje in zdravi bolnike. Potem pa med nočno molitvijo na grobu svetega apostola Bartolomeja začuti, da mora iti naprej od Indije. Že začeto delo pusti v dobrih rokah in pogumno odpluje proti Molukom, najbolj oddaljenim otokom indonezijskega arhipelaga. Za te ljudi ni bilo meja, šli so naprej. Kakšen pogum so imeli ti sveti misijonarji. Ksaverij na Molukih katekizem prevede v verze v lokalnem jeziku in uči, kako se naj katekizem poje. Kakšna so bila njegova občutenja, razberemo iz njegovih pisem. Piše: »Nevarnosti in trpljenje, sprejeti prostovoljno in izključno zaradi ljubezni in služenja Bogu, našemu Gospodu, so bogati zakladi velike duhovne tolažbe. Tukaj bi lahko hitro izgubili oči zaradi mnogih solza veselja!« (20. januar 1548). Od veselja joče, ko vidi Gospodovo delo.

Nekega dne v Indiji sreča Japonca, ki mu govori o svoji daljni deželi, kamor se ni še nikoli odpravil noben evropski misijonar. Frančišek Ksaverij čuti apostolski nemir in gre dalje. Odloči se, da bo čim prej odpotoval, in po pustolovskem potovanju na džunki nekega Kitajca prispe tja. Tri leta na Japonskem so zaradi podnebja, nasprotovanja in nepoznavanja jezika zelo težka, vendar bodo tudi tu posejana semena obrodila velike sadove.

Na Japonskem Ksaverij, veliki sanjalec, spozna, da je za misijone v Aziji ključna neka druga dežela: Kitajska. S svojo kulturo, zgodovino in veličino je imela prevlado nad tem delom sveta. Zato se vrne v Goo in kmalu zatem ponovno odpluje, pri tem pa upa, da mu bo uspelo vstopiti na Kitajsko. Vendar pa njegov načrt spodleti: umre na majhnem otoku Sancian, tik pred kitajsko obalo, ko zaman čaka, da bi se lahko izkrcal na kopnem blizu Kantona. Umre 3. decembra 1552 v popolni zapuščenosti, je ob njem le Kitajec, ki zanj skrbi. Tako se konča zemeljsko potovanje Frančiška Ksaverija. Star je bil le šestinštirideset let. Življenje je namenil misijonu, z gorečnostjo.

Njegovo zelo zavzeto delovanje je bilo vedno povezano z mistično in kontemplativno molitvijo, združeno z Bogom. Nikoli ni opustil molitve, saj je vedel, da je tam bila njegova moč. Kjer koli se je nahajal, je vedno zelo skrbel za bolne, revne in otroke. Ni bil »aristokratski« misijonar: vedno je hodil z najbolj potrebnimi, otroci, ki so potrebovali izobrazbo, kateheze, revni, bolni. Podajal se je na meje pomoči, kjer je rasel v veličini. Kristusova ljubezen je bila sila, ki ga je gnala do najbolj oddaljenih meja; ob nenehnih naporih in nevarnostih, ko je premagoval neuspehe, razočaranja in obupanost, mu je dajala tolažbo in veselje ob tem, ko mu je sledil in mu služil vse do konca.

Sveti Frančišek Ksaverij, ki je to veliko stvar naredil v veliki revščini in z veliko poguma, naj nam da nekaj te gorečnosti za življenje in oznanjevanje evangelija. Mnogim mladim, ki čutijo nemir in ne vedo, kaj naj z njim naredijo, pravim: poglejte Frančiška Ksaverija, glejte proti obzorju sveta, ljudi v veliki stiski, mnoge trpeče ljudi, mnoge ljudi, ki potrebujejo Jezusa. In podite, bodite pogumni. Tudi danes imamo pogumne mlade. Mislim na mnoge misijonarje, na primer na Papui Novi Gvineji, na svoje prijatelje, mlade, ki so v škofiji Vanimo, in na vse tiste, ki so šli evangelizirat po sledeh Frančiška Ksaverija. Naj nam Gospod vsem podari veselje do evangelizacije, veselje do posredovanja tega lepega sporočila, ki nas vse osrečuje.