21. maj: 7. velikonočna nedelja
Molitev, ki smo jo danes slišali pri evangeliju je Jezus izgovoril po zadnji večerji, ko ‘je dvignil oči proti nebu. Jezus prosi za poveličanje, slavo, kar se zdi paradoksalno, glede na to, da je pred vrati trpljenje. O kateri slavi govori? Slava v Svetem pismu kaže na razodevanje Boga in je značilno znamenje njegove odrešilne navzočnosti med ljudmi. Sedaj je Jezus tisti, ki na dokončen način razodene Božjo navzočnost in zveličanje. In to naredi na veliko noč: dvignjen na križ je poveličan. Tu Bog končno razodene svojo slavo: odstrani zadnjo tančico in nas presune kakor nikoli prej. Odkrijemo, da je Božja slava v celoti ljubezen: čista, nora in nepredstavljiva ljubezen, onkraj vsake meje in brez mere.
Naj Jezusova molitev postane tudi naša. Prosimo Očeta, naj odstrani tančice z naših oči, da bi v teh dneh, medtem ko gledamo Križanega, lahko sprejeli, da je Bog ljubezen. Kolikokrat si ga predstavljamo kot gospodarja in ne kot Očeta, kolikokrat o njem premišljujejo kot o sodniku, namesto usmiljenem Rešitelju. Bog pa med veliko nočjo odstrani razdalje, ko se pokaže v ponižnosti ljubezni, ki prosi za našo ljubezen. Mi mu torej izkažemo slavo, ko vse, kar počnemo, živimo z ljubeznijo, ko vsako stvar počnemo iz srca, kakor za Njega. Resnična slava je slava ljubezni, ker je edina, ki daje svetu življenje. Seveda je ta slava nasprotna posvetni slavi, kar pomeni občudovanje, pohvale, odobravanje – ko sem jaz v središču pozornosti. Božja slava pa je popolnoma drugačna: nič aplavzov, nič občinstva. V središču nisem jaz, ampak drugi. Ob veliki noči vidimo, da Oče poveliča Sina, medtem ko Sin poveliča Očeta. Nihče ne poveliča samega sebe. Danes se lahko vprašamo: Za katero slavo živim? Za svojo ali za Božjo? Ali želim samo prejemati od drugih ali pa drugim tudi dajati?
Po zadnji večerji, Jezus vstopi v vrt Getsemani in tudi tukaj moli k Očetu. Medtem ko učencem ne uspe, da bi ostali budni, Juda pa prihaja z vojaki, Jezus začne čutiti strah in tesnobo. Čuti tesnobo pred vsem tistim, kar ga čaka: izdaja, preziranje, trpljenje, neuspeh. Žalosten je in v tistem prepadu, v tisti potrtosti, se na Očeta obrne z najbolj milo in nežno besedo: Oče, kar pomeni, očka. V preizkušnji nas Jezus uči, naj objamemo Očeta, kajti v molitvi k Njemu je moč za hojo naprej v bolečini. Molitev v naporu pomeni olajšanje, zaupanje, tolažbo. Sredi zapuščenosti od vseh, v notranji potrtosti, Jezus ni sam, ampak je z Očetom. Mi pa v naših vrtovih Getsemani pogosto raje ostanemo sami, kakor da bi rekli ‘Oče’ in mu zaupali, kakor je to storil Jezus, in se izročili njegovi volji, kar je naše resnično dobro. Ko v preizkušnji ostanemo zaprti sami vase, v sebi izkopljemo tunel, bolečo pot, ki ima eno samo smer: gre vedno bolj dol v nas same. Največji problem ni bolečina, ampak, kako k njej pristopimo. Osamljenost ne ponuja poti za izhod. Molitev pa jih, ker je odnos, je zaupanje. Jezus vse zaupa in vse izroči Očetu, ko mu prinese vse, kar čuti, se nanj nasloni sredi boja. Ko vstopimo v svoj Getsemani, kajti vsak ima, je imel ali pa bo imel svoj Getsemani, ne pozabimo moliti takole: ‘Oče!’
Nazadnje Jezus nameni Očetu še tretjo molitev, ki je povezana z nami: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo’. Jezus moli za tiste, ki so bili do njega zlobni, ki so ga ubili. Evangelij pravi, da to molitev Jezus izreče v trenutku križanja. Najverjetneje je bil trenutek najsilnejše bolečine, ko so zabijali žeblje v Jezusova zapestja in noge. Tukaj, na višku bolečine, ko se doseže višek ljubezni: pride do odpuščanja, do daru ogromne sile, ki zlomi krog zla.
Ko v teh dneh molimo Očenaš, lahko prosimo za naslednje milosti: Da bi svoje dni živeli za Božjo slavo, da bi torej živeli z ljubeznijo; da bi znali zaupati Očetu v preizkušnjah in mu reči ‘očka’; in da bi v srečanju z Očetom našli odpuščanje in pogum za odpuščanje – oboje gre skupaj: Oče nam odpušča in nam daje pogum, da odpustimo.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Pexels
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
