Prof. dr. Anton Štrukelj: Šmarnice – značilna slovenska majniška pobožnost

Goreči Marijini častilci so že pred stoletji premišljevali, kako bi mogli skazovati Mariji še večje čaščenje. Želeli so, da bi verniki častili Božjo Mater Marijo vsak dan in, če le mogoče, kar ves mesec.

V ta namen so izbrali najlepši mesec v letu, mesec majnik, ki z lepoto v naravi prekaša vse druge. To pobožnost so imenovali Marijin mesec. S to pobožnostjo so začeli v Rimu, od koder se je razširila po vsej Italiji, Franciji in tudi Nemčiji. Papež Pij VII. je l. 1815 pobožnost meseca majnika potrdil in obdaril z odpustki.

l. Začetki slovenskih šmarnic

Med Slovenci se je majniška pobožnost hitro udomačila. Noben drug narod nima za to pobožnost tako ljubkega imena kakor mi, Slovenci, ki ji pravimo Šmarnice. To ime ji je dal naš največji Marijin častilec, skromni in goreči duhovnik ljubljanske škofije, Janez Volčič. Njegovo prvo tiskano branje za mesec maj nosi naslov Šmarnice Marii naši Materi darovane. Rože šmarnice cvetijo prav v tem času. Dejansko ljudje s temi ljubkimi in dišečimi cvetlicami krasijo Marijine oltarje in podobe. Tudi neštevilne pesmi, posvečene majniški Kraljici, govorijo o vencih, ki jih s temi cvetlicami spletamo Mariji v čast. V etimološkem gledanju bi utegnil imeti izraz »šmarnice« kaj skupnega s slovenskim imenom dveh Marijinih praznikov: veliki in mali šmaren. Vendar ni gotovo, če je beseda »šmaren« – t.j. sv. Marijin praznik – kaj vplivala na poimenovanje slovenske majniške pobožnosti.

Še preden so izšle prve tiskane Šmarnice 1. 1855, se je ta pobožnost že širila med našim ljudstvom. Za to novo pobožnost sta v javnosti prva pokazala zanimanje dva bogoslovca, Davorin Trstenjak in Jernej Lenček. – Trstenjak je 1. 1842 priredil za tisk molitvenik Mesec Marije, ki je bil preveden v slovenščino po francoski izdaji. V tej knjigi je 31 premišljevanj o Marijinem življenju, na koncu pa še kratek opis nekaterih slovenskih Marijinih božjih poti. Trstenjakov namen je bil, da pridobi svoje rojake za opravljanje te nove pobožnosti. Njegova knjižica je bila kmalu razprodana in je doživela 1856 drugo izdajo.

Iz Nemčije si je majniška pobožnost utrla pot tudi v Avstrijo in med vse tedanje avstrijske narodnosti. Češki list Blahovest l. 1850 poroča, da so začeli z majniško pobožnostjo tudi v Pragi v cerkvi sv. Klemena. Tedanji ljubljanski bogoslovci so se živo zanimali za svoje slovanske brate in najbrž jih je to spodbudilo k posnemanju. Bogoslovec Jernej Lenček je prosil, da bi uvedli to pobožnost tudi v bogoslovnem semenišču. Tako je semeniški špiritual Jurij Volc z majnikom 1851 začel to pobožnost v ljubljanski semeniški kapeli Brezmadežnega spočetja Marijinega. Bogoslovci so majniško pobožnost z veseljem sprejeli in hvalevredno opravljali. Že naslednje leto se je pobožnost razširila tudi v Alojzijevišču in v drugih zavodih ter raznih redovnih skupnostih.

Zgled je vabil k posnemanju in kar hitro so vpeljali to Marijino čaščenje tudi drugod. V ljubljanski stolnici so začeli z vsakdanjo majniško pobožnostjo 1. 1856. Vsakdanji nagovor je bil po tedanjih navadah nemški, petje pa slovensko in nemško. To prvo ljubljansko javno majniško pobožnost je list Zgodnja Danica popisal v vseh podrobnostih. Tudi v sedanji mariborski stolnici so začeli s to pobožnostjo hitro potem, ko je 1. 1859 škof A. M. Slomšek prenesel škofijski sedež iz Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. O majniški pobožnosti imamo poročila tudi iz Trsta in Gorice.

L. 1854 so imeli na Bledu majniško pobožnost, pri kateri je duhovnik pred oltarjem Marijinega Srca navdušeno razlagal dobrote in milosti, ki jih prejemamo po Mariji. Po govoru so skupaj zapeli pesem in molili lavretanske litanije ter prejeli blagoslov. Podobno je že to leto obhajal s svojimi župljani vsakdanjo večerno majniško pobožnost župnik in skladatelj Blaž Potočnik v Šentvidu nad Ljubljano, le namesto vsakdanjega pre­mišljevanja so molili rožni venec.

Tako je nastopilo 1. 1855, ko je Janez Volčič izdal berila z naslovom Šmarnice, po katerem so začeli kar splošno imenovati majniško pobožnost šmarnice. L. 1855 se torej upravičeno sme imenovati rojstno leto naših Šmarnic.

2. Razcvet naših šmarnic

Janez Volčič, kaplan v Horjulu pri Ljubljani, je spoznal, da Slovenci še nimamo potrebnih premišljevanj za Marijin mesec. Odločil se je, da napiše takšno knjižico v materinem jeziku. In res je Zgodnja Danica 29. marca 1855 naznanila izid njegove knjige z naslovom Šmarnice Marii naši Materi darovane. Za uvodno besedo je pisec sestavil naslednjo izpoved: »O Marija, Mati moja! O prečista Devica, mogočna Pomočnica! O nebes Kraljica, vrata nebeška! Glej, ubogi, revni, grešni človek si predrznem, Tvojo slavo, Tvojo čast popisovati! O Marija, kaj sem se namenil? Tvojega svetega devištva prav popisati ne morem. Tvojo moč pri Jezusu sicer spoznam in bi jo rad vsemu svetu razkril; ali vsega dopovedati spet ne morem. Tvojega veličastva v nebesih razložiti ni mogoče. Tvojo ljubezen do nas, zapuščenih Evinih otrok, s katero si nam nebeška vrata odprla in s katero nas vabiš, Tebe ljubiti, o Mati čiste ljubezni, le občudovati zmorem. Vendar naj bo, o Mati moja, to revno delo v slaboten spomin srčne ljubezni do Tebe! Prosim Te, o mila Mati moja, blagoslovi Ti taisto s svojo mogočno roko, da bo na ta način, če je Tebi ljubo, velika množica kristjanov Te lepše častila. – O Marija, varuj me! O Marija, vodi me po pravi poti v sveti raj! Amen.«

Navedene besede je napisal Volčič tudi pod Marijino podobo na naslovni strani. Podoba predstavlja Marijo z Detetom v naročju; Dete kaže s svojo levico na svoje srce, z desnico pa na Marijino srce, iz katerega teko obilni studenci milosti. Marijo prisrčno ljubeči Volčič je tudi zase izbral za geslo prelepi vzdih sv. Alfonza Ligvorija: »O, da bi mogel kdaj doživeti, da bi Marijo vsa srca ljubila«. V ta namen je napisal tudi prve šmarnice. Konec majnika istega leta 1855 je že poročal v Zgodnji Danici, kako so se verniki majniške slovesnosti radi udeleževali in pri petih litanijah z veseljem prepevali: »O Marija, čista, sveta, čez vse povzdignjena – ti brez madeža spočeta, prosi za nas Jezusa!«

Volčič je s svojimi šmarnicami vsejal skromno seme, ki pa je vzklilo in zraslo v veliko drevo. Zgodnja Danica in za njo gotovo verno ljudstvo je majniško pobožnost odslej imenovalo kar šmarnice; tega lepega imena so se takoj oprijeli vsi Slovenci.

Dušni pastirji so razmišljali, kako bi šmarnice čim lepše obhajali in kako bi čim več ljudi privabili k tej pobožnosti. Vaščani so za majnik okrasili svoje vaške Marijine kapelice in po družinah so začeli postavljati šmarnične oltarčke. Po oddaljenih vaseh so začeli zidati nove Marijine kapelice, ob katerih so se vaščani zbirali k skupni šmarnični pobožnosti, ker so bili od župnijske cerkve preveč oddaljeni.

Šmarnična pobožnost se je začela čudovito hitro širiti po mestih in po deželi. L. 1859 so bile šmarnice v ljubljanski škofiji splošno v vsaki župniji dovoljene.

Pri obhajanju šmarnic so pokazali ponekod izredno iznajdljivost. V prostrani župniji sv. Petra pri Mariboru je župnik Marko Glaser, iskren Marijin častilec, že 1. 1854 goreče priporočal šmarnično pobožnost. Zato so njegovi župljani v bolj oddaljenih vaseh že prihodnje leto sezidali devet Marijinih kapelic, kjer so sami vsak večer obhajali šmarnice, pri katerih pesmi kar niso mogle ponehati. Zadnji dan majnika pa so se ob svojih kapelah zbrali že dopoldne; po skupni molitvi so se uvrstili v procesijo in med molitvijo in petjem odšli v župnijsko cerkev k sklepni majniški pobožnosti. Te vaške kapelice, ki jih je bilo pozneje kar štirideset, so ostale še poznim rodovom zgovoren spomin nekdanje gorečnosti v češčenju majniške Kraljice.

3. Majniške pesmi in berila

Šmarnice so se že od začetka vernim srcem priljubile tudi zato, ker jih je povzdigovalo petje Marijinih pesmi. Spočetka je primanjkovalo novih pesmi. Zato so v zlaganju novih Marijinih pesmi med seboj kar tekmovali. Prav v tej dobi, ko so se po slovenski domovini razširjale šmarnice, je naše slovstvo najbolj obogatelo z nabožnimi pesmimi. Res niso bile vse umetniške, nekatere celo okorne, a večinoma je segla, ko je dobila primeren napev, preprostim Marijinim častilcem globoko v srce. Nekateri goreči Marijini častilci so zbirali nove Marijine pesmi v pesmarice, imenovane Svete pesmi. Prvo zbirko takšnih pesmi je že 1. 1827 izdal Blaž Potočnik; ta zbirka je izšla kar trikrat. Potočnik je izdal tudi drugo zbirko cerkvenih pesmi in nato še izbor iz obeh zbirk. To pač dokazuje, kako so bile te pesmi ljudem všeč. Izvirne Potočnikove pesmi so bile kakor vzete iz srca preprostega vernika, zato so prešle v splošno last; kako tudi ne, saj je bil Blaž Potočnik sam dober pevec in tudi glasbenik. Zbirko Svetih pesmi sta izdala tudi Luka Jeran in Janez Volčič, čigar zbirka je doživela kar štiri natise. Jeranove svete pesmi pa prištevajo med najboljše v starejšem slovenskem nabožnem pesništvu sploh. Nemogoče je našteti vse Marijine pesnike. Vsekakor pa je treba omeniti Jožefa Levičnika, ki je kot zmožen organist uglasbil znano pesem Slovo od Marije za zadnji dan majnika. Levičnikovo ljubezen do Marije izpričuje tudi to, da je že mnogo prej, preden je Leon XIII. v litanije dodal vzklik Kraljica presvetega rožnega venca, v časopisju izrazil željo, da bi smeli Marijo s tem naslovom klicati v litanijah.

Največ ljubkih pesmi, ki so jih iz globokega spoštovanja in iskrene ljubezni do Marije zložili številni Marijini pesniki, je uglasbil tedanji voditelj ljubljanskega stolnega kora duhovnik Gregor Rihar, ki je umrl 1. 1863. Ni je vasi na vsej slovenski zemlji in ni ga kraja po vsem svetu, kjer bivajo Slovenci, kjer ne bi znali zapeti kake Riharjeve Marijine pesmi. Mnogo Volčičevih pesmi je uglasbil frančiškan p. Angelik Hribar, dolgoletni vodja frančiškanskega cerkvenega kora v Ljubljani, ki je izdal vrsto skladb v Marijino čast, med njimi Venec Mariji, Zdihljaji k Devici Mariji, Venček Marijinih napevov za Marijine družbe in znano zbirko Slava Brezmadežni. Hribar je umrl 1. 1907 v Ljubljani. Iz Jeranovih in Volčičevih zbirk sta mnoge pesmi uglasbila Andrej Vavken, dolgoletni učitelj v Cerkljah na Gorenjskem, in Danilo Fajgelj iz Gorice. Frančiškan p. Hugolin Sattner (u. v Ljubljani 1934) je zložil na besedilo dr. Mihaela Opeka slovenski oratorij Marijino vnebovzetje (Assumptio), ki ga je l. 1912 v unionski dvorani v Ljubljani izvajala Glasbena Matica.

Številni pesniki in glasbeniki v našem stoletju so prav tako vsak po svojih sposobnostih skušali v pesmi in glasbi čim lepše proslavljati Marijino lepoto. Posebej bi želel omeniti duhovnika prof. Matija Tomca (u. 1986 v Domžalah), ki je poleg mnogih skladb uglasbil tudi kantato Marijina božja pot na Slovenskem.

Kdo bi mogel povedati, koliko src je že ganila naša Mariji posvečena pesem? Kdo jo more pozabiti, če jo je le kdaj slišal, kaj šele, če je tudi sam sodeloval pri mogočnem skupnem petju Marijinih pesmi pri skupnih pobožnostih ali na božjih potih! Kamor koli gre veren Slovenec po svetu, povsod ga Marijina pesem spremlja kot najdražja svetinja in najlepši spomin na veren domači krov.

Poglejmo zdaj še to, kako so naši pisatelji v nevezani besedi častili Marijo in verna srca spodbujali k njenemu češčenju. Omenimo tu le najpomembnejše slovenske šmarničarje izmed tistih, ki so že odšli k Mariji po plačilo za svoj trud v njeno čast.

Davorina Trstenjaka in Janeza Volčiča že poznamo. Marijin občudovalec Volčič je 1. 1860 za majniško pobožnost izdal drugo knjigo, Nove šmarnice; v njej je sestavil 31 premišljevanj za ves mesec majnik. Za naslovno stran je izbral sliko prvotne cerkve Marije Pomočnice na Brezjah, ki je najznamenitejša Marijina božja pot na Slovenskem. – Najplodovitejši šmarnični pisatelj je bil Luka Jeran, saj je izdal sedem knjig šmarnic, sestavljenih največ po tujih vzorih, a prirejenih z obširnimi zgledi. Marijo posebno rad primerja raznim cvetlicam. Dr. Jože Jerše je kar 38 let zapovrstjo v Ljubljani pridigal za šmarnično pobožnost; v tisku je izdal šest knjig šmarnic. Prav tako je obogatil naše nabožno slovstvo s šestimi knjigami šmarnic župnik Seigerschmid. Župnik Lavtižar pa je v štirih knjigah opisal kar 124 Marijinih božjih poti širom po Evropi, ki jih je večinoma sam obiskal. Več avtorjev je izdalo po tri, dve ali eno knjigo šmarničnega branja. Kako bi mogli tu našteti vse šmarničarje!

Ali ni ta gorečnost slovenskih pisateljev nov dokaz, da so nas celo drugi po pravici imenovali za Marijin narod. Kako bogata setev je padla pri naših šmarnicah v slovenska srca! Ko bi mogli spoznati skrivnosti src, bi videli, koliko dobrih del, koliko svetosti je vzklilo prav iz naših šmarnic.

4. Osrednje teme

Naši šmarnični pridigarji in pisatelji so povedali veliko lepega in spodbudnega o nebeški Materi. Zavedali so se namreč, da moramo Marijo najprej poznati, da jo bomo mogli ljubiti. Da bi bolj goreče častili in prisrčneje ljubili Marijo, moramo natančneje poznati njeno življenje, njene odlike in kreposti, njeno vero in tudi njeno slavo. Čim bolj jo bomo poznali, tem bolj jo bomo občudovali in s tem večjim zaupanjem se bomo zatekali k njej. Do vsega tega naj bi nam pomagali tudi govori, premišljevanja in berila, ki so jih naši šmarničarji iz leta v leto pripravljali.

Oglejmo si vsaj nekatere pomembnejše knjižice, zlasti naših starejših avtorjev. Prve Volčičeve Šmarnice iz 1. 1855 obsegajo le pet precej dolgih premišljevanj o namenu, za katerega je Bog človeka ustvaril. Prvotno so namreč, zlasti na deželi, šmarnično pobožnost s premišljevanjem opravljali le ob nedeljah in praznikih, in sicer po običajni popoldanski božji službi. Po krščanskem nauku, litanijah in blagoslovu so skoro vsi ostali v cerkvi pri šmarnicah, ki so trajale navadno kar celo uro. Najprej so poslušali šmarnično branje, nato molili rožni venec, na koncu pa imeli     pete litanije Matere božje, pri katerih so za odpev najraje peli tole: Sveta Marija, sladko ime, k Tebi zdihuje moje srce / Roža duhovna, milosti polna / prosi Marija za grešnike vse. – Druge Volčičeve, tako imenovane Nove šmarnice iz 1. 1860, so bile že razdeljene na 31 premišljevanj za vseh 31 dni majnika, po vsebini pa so bile podobne prvim. Tudi prve Jeranove šmarnice so bile po vsebini take kakor Volčičeve, pozneje pa je Jeran mnogo pisal tudi o prednostih Matere božje, da bi mogel njeno češčenje čimbolj pospeševati. V svojih šmarnicah je razlagal tudi slavospev treh mladeničev v ognjeni peči in z njim vabil k Marijinemu češčenju vse stvari: gore, hribe in doline, studence in morje, ptice in ribe, svetlobo in temo, noči in dneve, zemljo in nebo, ljudi in angele. Volčič in Jeran, pozneje pa tudi p. Hrizolog v svojih šmarnicah z naslovom Venček krščanskih resnic kakor tudi drugi, dajejo smernice in nauke za urejeno krščansko življenje. – Podobno dajejo pouk za vsakdanje krščansko življenje Terčeljeve šmarnice Marija, naše življenje, ki nas že v svojih naslovih takole poučujejo: Kaj mi je moj krstni dan? Že prvi korak naj se mi zgodi po božji volji. V mladostnem jutru naj mi bo glavna skrb dolžnost krščanske vzgoje. Na razpotju vprašaj za svet Marijo dobrega sveta. Glavni modrijan naj ti bo sveta vera. Otresi se razbojnikov – svojih grehov. Poišči usmiljenega Samarijana nebeškega zdravnika. Zaupaj se božjemu služabniku – duhovniku svoje župnije. Vzljubi samotnega prijatelja – presv. Rešnje telo, sveto žrtev – sveto mašo, kruh življenja – sveto obhajilo, roso z nebes – molitev, Gospodov dan – s tem, da posvečuješ nedelje in zapovedane praznike. Večkrat prosi, da boš vreden zad    njega obiska – svete popotnice in da ti bo lahek obračun, ko se ti bo odprla knjiga življenja, popisana s tvojimi padci in tvojimi dobrimi deli.

Podobno je govoril v svojih Šmarnicah ali majnikovih govorih 1. 1884 župnik Simon Gaberc, ki daje take nauke: Ključa nebes sta: križ in Marija. Rajsko veselje naj ti bo: molitev in pobožno petje. Svoje bogastvo daj otrokom, ubožcem in Mariji. Ne pozabi, da je stanovitnost potrebna, moli zanjo.

P. Ladislav Hrovat je v začetku tega stoletja razlagal »Marijine čednosti in dobrote«; opisal je Marijino pobožnost, potrpežljivost, pokorščino, uboštvo, pa tudi neskončno usmiljenje z grešniki in potrebnimi telesne in duhovne pomoči. Marijo, milosti polno, je opisal dr. Jožef Lesar s tem, da je razložil Marijino življenje, kakor so ga opisali evangelisti in molitev Zdrava, morska zvezda. Razne molitve v čast Materi božji je razlagalo več naših šmarničarjev. Najlepšo in najbolj navadno molitev Zdrava Marija in Sveta Marija sta razlagala Kerčon in Seigerschmid; Magnificat je razložil prošt Andrej Kalan. Pozdravljena, Kraljica, sta razlagala kar dva pisca. O molitvi sv. rožnega venca smo dobili kar troje Šmarnice. Razmeroma največ šmarničarjev pa razlaga Marijine nazive v lavretanskih litanijah. Šmarničarji so prav tako radi razglašali Marijine praznike in godove.

Slovenci imamo tudi mnogo »romarskih« šmarnic. Že Jeran je opisal Marijino zemsko domovino Sveto deželo in v svoje šmarnice vpletel slavospeve, ki so jih že stoletja vsak dan peli pri procesijah v cerkvi božjega groba v Jeruzalemu. Rimska Marijina svetišča je opisal dr. Mihael Opeka v svojih Rimskih šmarnicah. Slovenski romar župnik J. Lavtižar je v štirih knjigah opisal Marijina božja pota. Lurd so opisovali kar štirje šmarničarji: Franjo Marešič, ki je prevedel Lesserrovo svoj čas svetovno znano in v vse jezike prevedeno delo o Lurdu. Razne lurške čudeže je razlagal A. Žlogar v knjigi Lurški prizori. Nekateri opisujejo tudi domače Marijine božje poti.

Imamo tudi nekaj evharističnih šmarnic. Domžalski župnik France Bernik je 1. 1927 izdal prve Evharistične šmarnice. Šmarnice s tem imenom so izšle tudi l. 1935 za evharistični kongres v Ljubljani.

Končno je zelo veliko naših šmarnic posvečenih Marijinemu Srcu. Že Janez Volčič je izdal dvojne: Nove Šmarnice, Marii prečisti Darovane in Šmarnice Naše ljube Gospe presvetega Serca. Največ šmarnic o Marijinem Srcu imamo iz novejšega časa.

5. Naš prvi šmarničar

Vlogo in pomen šmarnične pobožnosti za poglobitev in poživitev krščanskega življenja moremo najlepše videti pri začetniku slovenske majniške pobožnosti duhovniku Janezu Volčiču. Že več kakor pred sto leti je učil naše ljudi obhajati maj­nik v Marijino čast.

Janez Volčič se je rodil dne 27. aprila 1825 v župniji Škofja Loka. V družini je bilo dvanajst otrok. Starši sicer niso bili bogati, a globoko verni; želeli so, da bi vsaj enega otroka darovali Bogu. Zato so sina Janeza poslali v šole. L. 1849 je bil Janez posvečen v duhovnika. Ob mnogih dobrih vplivih domače in semeniške vzgoje je postal velik apostol Marijine slave med Slovenci. L. 1851 je prišel za kaplana v Horjul pri Ljubljani, kjer je ostal štiri leta. To so bila najbolj plodovita leta njegovega pisateljevanja. Tu je nastalo največ Marijinih pesmi, tu je napisal molitvenik Živi rožni venec in prve slovenske šmarnice.

Tudi v drugih župnijah, kjer je Volčič deloval, je skrbel za lepoto božje hiše. Kot dušni pastir je storil vse za dušni blagor svojih vernikov, zraven pa mnogo pisal in deloval tudi socialno. Ustanavljal je razne bratovščine, predvsem bratovščino sv. Rešnjega telesa, za katero je napisal Sveto uro, ki je doživela mnogo izdaj, dalje bratovščino Naše ljube Gospe presv. Srca, bratovščino živega rožnega venca in bratovščino sv. Cirila in Metoda. Pospeševal je tretji red in deloval za misijone. Ljudi je učil tudi umnega gospodarstva, sadjarstva in vinogradništva. Napisal je Domačega zdravnika za prvo slov. založniško hišo Mohorjevo družbo, ki jo je ustanovil škof A. M. Slomšek.

Volčičevih književnih del je 30. Največ in najlepše je pisal o Mariji. Izdal je 5 knjig šmarnic, knjižico Marijinih pesmi z naslovom Zdihljaji, katerih večino je p. Angelik Hribar uglasbil. Mnogo drugih njegovih Marijinih pesmi pa je uglasbil Gre­gor Rihar in jih še danes nad vse radi pojemo. Volčič je napisal n. pr. tele splošno znane in priljubljene Marijine pesmi: Marija, o sladko ime, prečudna Mati in Devica, Veselo povzdignimo svoje glasove, O Marija, vir kreposti, ti presežeš vse svetosti, Marijo častimo, pred njo pokleknimo, pa tudi najbolj znano Ti, o Marija, naša kraljica in za mladino pesmi Vrtec nebeški, ki so bile pri nas zelo razširjene. Več knjig je izdal tudi o sv. Jožefu. Njegovo največje delo pa je Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina sv. Jožefa.

Svojim prvim šmarnicam je za uvod napisal prelepo navodilo, kako naj jih obhajamo. Med drugim pravi: »Glej, da boš dolžnosti svojega stanu ta mesec lepo in natanko opravil in bodi prepričan, da bo to najlepše češčenje Marije, ker tako božjo voljo spolniš in tudi svet Marijin slišiš, ki je na ženitnini v Kani dejala: Vse, karkoli vam poreče, storite! – Deni na stene svoje hiše ali izbice podobo Device Marije, lepšo ko premoreš; če ne premoreš velike, vsaj majhno podobico. Srečen si, če moreš tudi druge znance in sorodnike k temu pridobiti. To podobo Marije, naše Matere, lepo okrasi; če nimaš drugega, naberi prijetnih šmarnic ali prinesi drugih lepih poljskih cvetlic in jih okoli podobe na steno potakni. In ta kraj svojega stanovanja imej kot Mariji posvečeno hišico. – Pomisli dobro, česa boš Marijo s to pobožnostjo posebno prosil, da bi ti kakšno milost od Jezusa sprosila ali da bi te kakšne nevarnosti varovala; ali jo boš prosil, da bi za kako dušo tvojih rajnih ali za kakega grešnika prosila; ali kar koli misliš, da bi bilo zate najbolje. In to imej ves mesec pred očmi, česar Marijo s to pobožnostjo prosiš. – Zjutraj, ko vstaneš, vsak dan tega meseca poglej podobo Marije, izroči se ji popolnoma in lepo moli angelsko češčenje. Potem moli še ‘O Gospa moja…’ Če ti je mogoče, pojdi tudi med tednom vsak dan k sv. maši ali postavi se vsaj v duhu večkrat pred tabernakelj, v katerem Jezus sam v podobi kruha prebiva. – Pripravi se posebno lepo k sprejemu svetih zakramentov. – Kar molitve k Mariji zadeva, ti še posebno priporočam sv. rožni venec, ki je najlažja, najponižnejša in zato Bogu tudi toliko dopadljiva, kakor tudi peklu strašna molitev in katero so svetniki toliko priporočali in nanjo veliko vrednost stavili. Tudi litanije Matere božje moli vsak dan, če ti je le mogoče. – Varuj se najbolj tistega greha, ki je tvoj navadni, h kateremu največje nagnjenje čutiš. Izprašaj vsak večer svojo vest o vseh pregreških sploh; posebej pa večkrat premišljuj, kako se boš za naprej poglavitnemu grehu ustavljal. – Daruj tudi vsa dobra dela Mariji; pritrguj si kako malo reč pri jedi; potrpi z napakami svojega bližnjega; ko bi te pa le kaj prehitelo in bi iz navade ali neprevidnosti ali v naglosti se kaj pregrešil – sploh v vsaki nevarnosti ali težavi, posebno v vsaki skušnjavi se ozri na Marijo, zakliči jo ali zdihni k njej: O Gospa moja! O Mati moja; Spomni se, da sem Tvoj. Varuj me, brani me kakor svojo last in posest. – Na ta način boš varstvo Marije, Matere usmiljenja in kraljice nebeške zaslužil, katere najmanjše in najslajše delo svojih služabnikov, iz ljubezni do nje storjeno, obilno poplača«.

Tako je Janez Volčič, naš prvi šmarničar, učil Marijine častilce ne le krščansko živeti, temveč tudi z Marijo hoditi po poti popolnosti.*

* Ta sestavek je bil v francoskem jeziku prebran na X. svetovnem mariološkem kongresu v Kevelaerju (od l0. do 18. sept. 1987). Kongres je bil posvečen Marijinemu češčenju v 19. in 20. stol. do 2. vatikanskega cerkvenega zbora, zato tukaj niso upoštevane novejše šmarnice: Anton Štrukelj, »Šmarnice« – une dévotion mariale du mois de mai typiquement slovène, v: Pontificia academia Mariana internationalis, Romae 1991, 855-865.

---

Vir: Vatican News

Foto: pexels

Obj.: MG