6. junij: Cesarju, kar je cesarjevega

Objavljeno: 05. 06. 2023

|

6. junij: Cesarju, kar je cesarjevega

Farizeji in herodovci so skupaj prišli do Jezusa, da bi ga preizkušali. Če bi to partnerstvo poskušali prenesti v današnji čas, bi bilo približno tako, kot če bi stranka s skrajnega levega pola politike začela sodelovati s stranko s skrajnega desnega pola politike. Farizeji in herodovci sta skupini, ki nikakor nista mogli sodelovati.

Jezusa začnejo spraševati, ali smejo plačevati davke cesarju ali ne? Jezus vzame kovanec in jih vpraša, čigava je podoba in napis na kovancu. Cesarjeva. Torej dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.

Če je kovanec pripadal cesarju, ker je bila na njem njegova podoba in napis, se nam lahko gotovo postavi vprašanje, kje pa je potem tisto kar pripada Bogu? Kje najdemo njegovo podobo in njegov napis?

Za to moramo iti nazaj v Sveto pismo, na začetek stare zaveze, v prvo Mojzesovo knjigo, na njen začetek. Opis, kako Bog ustvarja nebo in zemljo, vode in kopno, vsa živa bitja in na koncu kot krono stvarstva moškega in žensko po svoji lastni podobi. Moža in ženo po lastni podobi.

Kje torej najdemo podobo Boga? Najdemo jo v vsakem od nas. Če torej dajemo cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega, to pomeni, da moramo Bogu dati sebe samega. Jaz sam pripadam Bogu. Ti pripadaš Bogu. On pripada Bogu. Vse, kar imamo in kar smo, je Božje, od Boga. Zato mu moramo tudi mi kaj dati nazaj.

Cesar bo davke pobral, pa ne glede na to, ali si to želimo ali ne. Pri Bogu pa je drugače. Pri njem ni davkov. V nič nismo prisiljeni. Sledimo mu, če sami tako želimo. Vedno nas vabi. Ko nekdo želi dati Bogu tisto, kar si On zasluži, je to vedno na prostovoljni osnovi.

To nas osvobaja! Nas dela resnično svobodne in to svobodo vidim pri nekaterih kristjanih današnjega časa. Pri tistih, ki si prizadevajo in del svojega časa dajejo nazaj Bogu. Mladi kot animatorji in voditelji posameznih skupin, malo manj mladi kot člani različnih pevskih zborov, sodelavci Karitas in še in še različnih skupin, ki se redno ali malo manj redno zbirajo po naši širni deželi in pričujejo, kako je Bog dober, kako velike reči je naredil in jih še dela za nas vse. To je navdihujoče, to je tisto pravo bratstvo, ki bi moralo krasiti življenje vsakega kristjana!

Poglejmo v svoja življenja in poiščimo, kje lahko mi prispevamo k poslanstvu Cerkve. Kaj lahko jaz naredim za Cerkev in ne, kaj bo Cerkev naredila zame. Danes, jutri, pojutrišnjem. In ne čakajmo na zadnje trenutke, ko bo prepozno. Pridite in poglejte, čakamo Vas.


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG

Povej naprej.