Z znamenjem križa se spominjamo ljubezni Boga Očeta, Sina in Svetega Duha do nas

Nikodem je bil član sinedrija in navdušen nad Božjo skrivnostjo. V Jezusu je prepoznal božanskega učitelja in je šel na skrivaj ponoči pogovarjati se z Njim. Jezus ga je poslušal in razumel, da je iskalec. Najprej ga je presenetil, ko mu je odgovoril, da se je za vstop v Božje kraljestvo potrebno ponovno roditi. Zatem pa mu je razkril srce skrivnosti, ko mu je rekel, da je Bog tako zelo ljubil človeštvo, da je poslal svojega Sina na svet. Jezus torej, ki je Sin, nam govori o Očetu in o njegovi brezmejni ljubezni.

Oče in Sin. Gre za družinsko podobo in če pomislimo na to, nam sname s tečajev našo predstavo o Bogu. Beseda sama »Bog« namiguje na posamezno, veličastno in ločeno resničnost, medtem ko slišimo govoriti o Očetu in Sinu nas to vodi v domačo hišo. Da, Boga si lahko predstavljamo tako preko podobe družine, ki je zbrana okoli mize, kjer se podeljuje življenje. Konec koncev pa je miza, ki je istočasno oltar, simbol, s katerim nekatere ikone upodabljajo Sveto Trojico. Gre za podobo, ki nam govori o Bogu občestvu: Očetu, Sinu in Svetem Duhu.

Vendar ne gre samo za podobo, gre za resničnost. Gre za resničnost, ker Sveti Duh, Duh, ki ga je Oče po Jezusu izlil v naša srca (prim. Gal 4,6), nam da izkusiti in okušati Božjo navzočnost, ki je navzočnost bližine, sočutja in nežnosti. Sveti Duh počne z nami tako, kot je to storil Jezus z Nikodemom. Uvaja nas namreč v skrivnost novega rojstva, rojstva vere, krščanskega življenja in nam razodeva Očetovo srce ter nas napravlja udeležence samega Božjega življenja.

Povabilo, ki nam ga namenja, bi lahko rekli, je biti pri mizi z Bogom in deliti z njim njegovo ljubezen. Gre za podobo. To se zgodi med vsako mašo, na oltarju evharistične mize, kjer se Jezus daruje Očetu in se daruje za nas. Da, bratje in sestre, naš Bog je občestvo ljubezni, kot ga nam je razodel Jezus. In veste s čim se ga lahko spomnimo? Z zelo preprosto gesto, ki smo se je naučili kot otroci: z znamenjem križa. S tem znamenjem, ko zarišemo križ nad svoje telo, se spominjamo, koliko nas je Bog ljubil in sicer vse do tega, da je dal življenje za nas. S tem ponavljamo nam samim, da nas njegova ljubezen popolnoma obdaja, od zgoraj navzdol, od leve do desne, kot objem, ki nas nikoli ne zapusti. Istočasno pa si prizadevamo za pričevanje Boga-ljubezni, iščoč občestvo v njegovem imenu. Morda sedaj v tišini vsak od nas in vsi skupaj napravimo znamenje križa nad nami.

Danes se lahko vprašamo: pričujemo Boga-ljubezen? Ali pa je Bog-ljubezen postal pojem, nekaj kar smo že slišali in ki ne gane in ne zbuja več življenja? Če je Bog ljubezen, ga naše skupnosti pričujejo? Znajo naše skupnosti ljubiti? Znajo naše družine ljubiti? Imamo vrata vedno odprta, znamo sprejeti vse, poudarjam vse, kot brate in sestre? Ponudimo vsem kruh Božjega odpuščanja in evangeljsko veselje? Se čuti okolje domačnosti ali pa smo podobni bolj uradu ali rezerviranem kraju, v katerega vstopajo samo izbranci? Bog je ljubezen. Bog je Oče, Sin in Sveti Duh in je dal življenje za nas razpet na križ.

Marija naj nam pomaga živeti Cerkev kot dom, v katerem se ljubi na domač način v slavo Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG