Kateheza namenjena sv. Tereziji Deteta Jezusa: srce, ki priteguje k ljubezni in približuje k Bogu

Med splošno avdienco so na Trgu svetega Petra bile izpostavljene relikvije te karmeličanske redovnice. Letos namreč mineva 150 let od njenega rojstva – rodila se je 2. januarja 1873 v Franciji. Sveti oče, ki je ob koncu splošne avdience pred relikvije svete Terezije položil belo vrtnico, je napovedal, da ji namerava ob tej obletnici posvetiti apostolsko pismo.

Svetopisemski odlomek: Lk 15,4-7

Jezus jim je rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Kateheza: Pričevalci: sveta Terezija Deteta Jezusa, zavetnica misijonov

Dragi bratje in sestre, dobrodošli in dober dan!

Pred nami so relikvije svete Terezije Deteta Jezusa, vesoljne zavetnice misijonov. Lepo je, da je tako, medtem ko razmišljamo o vnemi za evangelizacijo, o apostolski gorečnosti. Danes naj nam torej pomaga pričevanje svete Terezike. Rodila se je pred 150 leti in ob tej obletnici ji nameravam posvetiti apostolsko pismo.

Je zavetnica misijonov, a nikoli ni bila v misijonih. Bila je karmeličanska redovnica in njeno življenje je bilo zaznamovano z majhnostjo in šibkostjo: sama sebe je opisovala kot »majhno zrno peska«. Bila je slabega zdravja in umrla je pri komaj 24 letih. A če je bilo njeno telo bolno, je bilo njeno srce goreče, saj je bilo misijonarko. V svojem dnevniku pripoveduje, da je bila njena želja biti misijonarka in da je to želela biti ne le nekaj let, ampak do konca življenja, pravzaprav do konca sveta. Terezija je bila »duhovna sestra« več misijonarjev: iz samostana jih je spremljala s svojimi pismi, molitvami in nenehnimi žrtvami, ki jih je darovala zanje. Ne da bi se pokazala, je posredovala za misijone kot motor, ki skrit daje vozilu moč, da se premika naprej. Vendar pa je sestre redovnice pogosto niso razumele: od njih je imela »več trnja kot vrtnic«, a je vse sprejemala z ljubeznijo, potrpežljivostjo in skupaj z boleznijo darovala tudi vsa obsojanja in nerazumevanja. In to je počela z veseljem za potrebe Cerkve, da bi, kot je rekla, »vrtnice trosila na vse«, zlasti na najbolj oddaljene.

Lahko se vprašamo: Od kod izvira vsa ta gorečnost, ta misijonarska moč in to veselje do posredovanja? To nam pomagata razumeti dva prizora, ki sta se zgodila, preden je Terezija vstopila v samostan. Prvi zadeva dan, ki ji je spremenil življenje, božič 1886, ko je Bog naredil čudež v njenem srcu. Terezija bo kmalu stara 14 let. Kot najmlajšega otroka so jo doma vsi razvajali, vendar pa ni bila slabo vzgojena. Po vrnitvi od polnočnice njen zelo utrujen oče ni imel volje, da bi prisostvoval odpiranju hčerkinih daril in je dejal: »Še dobro, da je to zadnje leto!« Terezijo, ki je bila zelo občutljive narave in so ji zlahka privrele solze, je to prizadelo, odšla je v svojo sobo in jokala. Toda hitro je zatrla solze, odšla nazaj in polna veselja razveselila očeta. Kaj se je zgodilo? Tisto noč, ko je Jezus iz ljubezni postal slaboten, je ona postala močna v duhu – pravi čudež: v nekaj trenutkih se je rešila iz ječe svoje sebičnosti in samopomilovanja in začela je čutiti, da je »ljubezen vstopila v njeno srce skupaj s potrebo, da bi pozabila nase« (prim. Rokopis A, 133-134).

Od takrat dalje je svojo gorečnost usmerjala k drugim, da bi tudi oni našli Boga, in namesto da bi iskala tolažbo zase, si je zadala nalogo, da »potolaži Jezusa, [da] bi ga ljubile duše«, kajti – kot je zapisala Terezija – »Jezus je bolan od ljubezni in […] bolezni zaradi ljubezni se ne more ozdraviti drugače kot z ljubeznijo« (Pismo Marii Guerin, julij 1890). To je torej namen vsakega njenega dne: »da bi bil Jezus ljubljen« (Pismo Celini, 15. oktober 1889), moli, da bi ga drugi ljubili. Zapisala je: »Rada bi reševala duše in zanje pozabila nase: rada bi jih reševala tudi po svoji smrti« (pismo Roullanu, 19. marec 1897). Večkrat je dejala: »Moja nebesa bodo delati dobro na zemlji.« To je prvi dogodek, ki ji je pri štirinajstih letih spremenil življenje.

In ta njena gorečnost je bila usmerjena predvsem na grešnike, na »oddaljene«. To razkriva drugi prizor. Terezija izve za zločinca, obsojenega na smrt zaradi grozljivih zločinov. Njegovo ime je bilo Enrico Pranzini in spoznan je bil za krivega brutalnega umora treh ljudi. Obsojen je na giljotino, vendar noče prejeti tolažbe vere. Terezija si ga vzame k srcu in stori vse, kar je v njeni moči: na vse načine moli za njegovo spreobrnjenje, da bi on, ki ga z bratskim sočutjem imenuje »ubogi nesrečnež Pranzini«, pokazal vsaj malo kesanja in naredil prostor za Božje usmiljenje, v katerega Terezija slepo zaupa. Pride do usmrtitve. Naslednji dan Terezija v časopisu prebere, da se Pranzini, tik preden položi glavo na giljotino, »nenadoma, prevzet z nepričakovanim navdihom, obrne, zgrabi križ, ki mu ga je kazal duhovnik, in trikrat poljubi svete Jezusove rane«. Svetnica zapiše: »Potem je njegova duša odšla, da bi sprejela usmiljeno sodbo Njega, ki je izjavil, da bo v nebesih več veselja nad enim samim grešnikom, ki se pokesa, kot nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo kesanja« (Rokopis A, 135).

Bratje in sestre, to je moč priprošnje, ki jo spodbuja ljubezen, to je gonilo misijonstva. Misijonarji, katerih zavetnica je Terezija, niso samo tisti, ki gredo daleč, se učijo novih jezikov, delajo dobra dela in znajo oznanjati; ne, misijonar je tudi vsak, ki tam, kjer je, živi kot orodje Božje ljubezni; je tisti, ki dela vse, da bi po njegovem pričevanju, njegovi molitvi, njegovi priprošnji Jezus šel mimo. To je apostolska gorečnost, ki – ne pozabimo – nikoli ne deluje s prozelitizmom – nikoli! – ali s prisilo – nikoli! –, ampak s privlačnostjo. Vera se rodi s privlačnostjo, človek ne postane kristjan, ker ga nekdo prisili, ampak ker se ga dotakne ljubezen. Poleg tolikih sredstev, metod in struktur, ki včasih odvrnejo pozornost od bistvenega, Cerkev najprej potrebuje srce, kot je bilo Terezijino, srce, ki priteguje k ljubezni in približuje k Bogu. Prosimo svetnico za milost, da bi premagali svojo sebičnost, in prosimo za gorečnost priprošnje, da bi bila ta privlačnost v ljudeh večja ter da bi Jezusa spoznavali in ljubili.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG