Nagovor predsednika SŠK Andreja Sajeta pri sveti maši za domovino: Za kulturo življenja!

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Ob prazniku dneva državnosti, ki bo v nedeljo, obhajamo sveto mašo za domovino. Pozdravljam nuncija v Republiki Sloveniji, diplomatski zbor, škofe, duhovnike, visoke goste drugih cerkva in verskih skupnosti. Pozdravljam predstavnike družbenega, kulturnega in znanstvenega sveta ter vse navzoče vernike. Hvala vsem, ki ste se angažirali in v teh dneh še posebej molili za domovino. Zahvaljujem se nadškofu Zoretu, da nas je sprejel v svojo stolno cerkev in Televiziji Slovenija ter Radiu Ognjišče za prenos svete maše.

Z evharističnim slavjem se zahvaljujemo za samostojno in demokratično državo in vse, ki so ustvarjali njene temelje. Prosili bomo Božjega blagoslova in razsvetljenja Svetega Duha za tiste, ki jo vodijo, in zase, da bi bili dejavni in odgovorni državljani. S hvaležnostjo vključujemo v molitev tiste, ki so zanjo darovali svoje življenje.

Z letošnjo sveto mašo se spominjamo tudi 30-letnice delovanja samostojne Slovenske škofovske konference. Njen nastanek sovpada s procesi demokratizacije in slovenske osamosvojitve, pri kateri je pomembno vlogo odigral tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Hvaležni smo mu za njegovo pokončno držo pastirja in za njegov prispevek k priznanju Slovenije v svetu ter doprinos k zaščiti človeške osebe in njenega dostojanstva.

Samostojna država nam je dala nove možnosti za razvoj in napredek. Hitro smo se vključili v evropske in svetovne družbene strukture. Dolgo časa smo gojili upanje, da so vojne in razdori preteklost. Sanjali smo o skupni Evropi, ki se bo razvijala upoštevajoč svoje krščanske korenine in bogato dediščino antičnih kultur. Očetje Evrope so si prihodnost zamislili kot skupno delovanje, kjer bomo medsebojno različnost videli kot obogatitev in bomo sposobni preseči delitve. Evropa naj bi tako postala garant miru, sožitja in bratstva med narodi.

Vojni konflikti v Ukrajini in drugod po svetu, delitve in nerazumevanja med narodi, skupinami in posamezniki vzbujajo skrb za našo prihodnost. Izguba zgodovinske zavesti in zavračanje obče sprejetih vrednot ter vsega, kar je trdno, omogoča stopnjevanje individualizma in razkraja družbo in njene odnose (Frančišek, Vsi smo bratje, 2020).

Še posebej je na preizkušnji pojmovanje človeškega življenja in njegovega neodtujljivega dostojanstva. Jasno je, da mora vsaka generacija ovrednotiti pretekle izkušnje, se odreči egoizmu in samoljubju ter se zavestno odločiti za dobro: za človeka in za kulturo življenja! Kjer bo vreden vsak, s tem, da je in obstaja! Da bo deležen sočutja, oskrbe in pomoči! Blaginje in napredka, še posebej na duhovni ravni, ne dosežemo enkrat za vselej. Za dobro in vsestransko rast si moramo prizadevati vsak dan znova.

Tudi v Sloveniji smo priče povečanim napetostim in razdeljenosti v družbi. Dialog in spoštovanje človekovih pravic, med katerimi ima posebno mesto verska svoboda, sta večkrat zgolj izrabljena fraza. Pozitiven družbeni pomen Cerkva in drugih verskih skupnosti zaradi zgodovinske obremenjenosti in nerazčiščenih vprašanj preteklosti še vedno ni normalno sprejeto dejstvo. Brez dialoga se zmanjšujejo že uveljavljeni in splošno sprejeti demokratični standardi verske svobode. Človek pogosto ni več cilj, temveč sredstvo za dosego drugih namenov.

Priče smo predlogu »Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«, ki brez resne strokovne razprave in ob odsotnosti dialoga z zdravniškimi združenji in ostalimi zainteresiranimi skupinami odpira pot ločevanju med »vrednim« in »nevrednim« življenjem. S tem se uvaja popolnoma nov pogled na življenje. Velika nevarnost je, da bi se ob sprejetju takega zakona ostareli, bolni in drugi ranljivi začeli počutiti »nevredne« in »odveč« v družbi.

Na preizkusu je vrednotenje kulture človekovega življenja. Gre za poskus epohalnih sprememb, kjer se posega v dostojanstvo človeške osebe in naravo človeškega življenja. Človek ima svojo neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo sam v sebi tudi takrat, ko trpi in je nemočen.

Iskanje rešitve za prihodnost ni mogoče brez iskrenega dialoga in sprejemanja drugega. Obstajajo priložnosti, ki omogočajo srečanje in pogovor, so izpostavili govorci na Forumu za dialog in mir na Balkanu preteklo soboto v Kopru. Iz skupne deklaracije tega pomembnega dogodka izhaja, da imata vera in duhovno izročilo pomembno vlogo pri oblikovanju smisla odgovornosti za prihodnost sveta in za zaščito človeške osebe. Pri tem je ključen dialog, ki bo pospeševal uveljavljanje verske svobode ter krepil trajnostno skrb za naravne vire in ekonomski razvoj. V taki družbi bo v ospredju dobrobit človeka in skupnosti, kjer po besedah papeža Frančiška, v bližnjem prepoznamo brata oziroma sestro.

Apostol Pavel nas v današnjem berilu spodbuja: Vsak naj da, kakor se je odločil v svojem srcu, ne z žalostjo ne na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca (2 Kor 9,7). Sposobnost darovanja izhaja iz dejstva, da smo tudi mi obdarovani in da smo povabljeni k sočutju in skrbi za druge. Ni pomembno, koliko dajemo, ampak s kakšno notranjo držo to delamo. Preračunljivost vrednost daru izniči.

Ob dnevu državnosti se vprašajmo, kaj lahko vsak od nas naredi za blagor skupnosti. Kaj smo pripravljeni darovati za druge? Kako bomo omogočili celostni razvoj vsake človeške osebe ter zaščitili najbolj ranljive ljudi, še posebej ob zaključku življenja? Stopnja napredka civilizacije se meri z njeno sposobnostjo ceniti življenje. Kultura življenja je po besedah papeža Frančiška dediščina, ki jo kristjani želimo deliti z vsemi (25. 3. 2020).

Vsako človeško življenje je edinstveno in s tem nedotakljivo. To je treba vedno znova oznanjati s pogumom besed in dejanj. Zavzemimo se za življenje, za kulturo življenja!

Vir: Katoliška Cerkev

Foto: Rok Mihevc/SŠK

Obj.: MG