Papež Frančišek na praznik apostolov Petra in Pavla: »Kdo je Jezus zame?«
»Peter in Pavel, apostola, ki sta bila zaljubljena v Gospoda, dva stebra vere Cerkve. In medtem ko zremo njuno življenje, nam današnji evangelij prihaja naproti z vprašanjem, ki ga Kristus namenja svojim: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” (Mt 16,15). To je temeljno vprašanje, najpomembnejše: Kdo je Jezus zame? Kdo je Jezus v mojem življenju? Poglejmo, kako sta na to vprašanje odgovorila apostola.
Petrov odgovor bi lahko povzeli z eno besedo: hoja. Peter je živel tako, da je hodil za Gospodom. Ko je tedaj v Cezareji Filipovi Jezus spraševal svoje učence, je Peter odgovoril z lepo izpovedjo vere: “Ti si Kristus, Sin živega Boga” (Mt 16,16). Gre za brezhiben, natančen, jasen, lahko bi rekli popoln “veroučni” odgovor. Vendar pa je ta odgovor sad določene poti: samo po tem, ko je živel fascinantno pustolovščino sledenja Gospodu, po tem, ko je veliko časa hodil z Njim in za Njim, Peter doseže duhovno zrelost, ki ga po milosti, po čisti milosti pripelje do tako jasne izpovedi vere.«
»Evangelist Matej nam pove, da se je vse začelo nekega dne, ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju in ga je poklical skupaj z njegovim bratom Andrejem. “Takoj sta pustila mreže in šla za njim” (Mt 4,19-20). Peter je pustil vse, da je začel slediti Gospodu. In evangelij poudari »takoj«: Peter ni rekel Jezusu, da bo premislil, ni preračunaval, da bi videl, če se mu splača, ni navajal izgovorov, da bi preložil odločitev, ampak je pustil mreže in mu sledil, ne da bi vnaprej prosil za kakršno koli zagotovilo. Vse je odkrival iz dneva v dan, v sledenju Jezusu in hoji za Njim. In ni naključje, da so zadnje besede, ki mu jih Jezus nameni v evangeliju, “Ti hodi za menoj” (Jn 21,22).
Peter nam torej pravi, da ni dovolj, da na vprašanje “Kdo je Jezus zame?” odgovorimo z brezhibno doktrinalno formulo ali z idejo, ki smo si jo ustvarili enkrat za vselej. Ne. Gospoda se naučimo spoznavati vsak dan tako, da mu sledimo; s tem, da postanemo njegovi učenci in sprejmemo njegovo Besedo, postanemo njegovi prijatelji in izkusimo njegovo ljubezen, ki nas preoblikuje. Ta »takoj« odmeva tudi za nas: medtem ko v življenju lahko odlašamo z mnogimi stvarmi, pa se ne more odlašati s hojo za Jezusom; tam se ne sme obotavljati, ne smemo se izgovarjati. In pozor, saj so nekateri izgovori preoblečeni v duhovnost, kakor tedaj, ko rečemo “Nisem vreden”, “Nisem sposoben”, “Kaj lahko storim jaz?”. To je prekanjenost hudiča, ki nam ukrade zaupanje v Božjo milost in nas prepriča, da verjamemo, da je vse odvisno od naših sposobnosti.«
»Odtrgati se nemudoma od lastnih zemeljskih gotovosti in vsak dan slediti Jezusu: to je sporočilo, ki nam ga danes posreduje Peter, ko nas vabi, naj bomo Cerkev, ki sledi Gospodu. Cerkev, ki želi biti Gospodova učenka in ponižna služabnica evangelija. Le tako bo mogla vzpostaviti dialog z vsemi in postati kraj spremljanja, bližine, upanja za ženske in moške našega časa. Le tako bodo lahko tudi tisti, ki so bolj oddaljeni in nas pogosto gledajo z nezaupanjem ali brezbrižnostjo, končno prepoznali, kakor je zapisal papež Benedikt XVI., da je Cerkev “kraj srečanja s Sinom živega Boga in tako je tudi kraj srečanja med nami” (Homilija na 2. adventno nedeljo, 10. december 2006)«.
Papež Frančišek je zatem spregovoril o svetem Pavlu, apostolu narodov. Če je bil Petrov odgovor hoja za Jezusom, pa je bil po papeževih besedah Pavlov odgovor oznanjevanje, oznanjevanje evangelija. »Tudi zanj se je vse začelo po milosti, z Gospodovo pobudo. Na poti v Damask, medtem ko je odločno preganjal kristjane, zabarikadiran v svojih verskih prepričanjih, mu je naproti prišel vstali Jezus in ga oslepil s svojo lučjo; oziroma, bolje rečeno, Savel je zaradi te luči spoznal, kako slep je bil: zaprt v ponos togega izpolnjevanja Postave v Jezusu odkrije dopolnitev skrivnosti zveličanja. In zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa ima odslej vse svoje človeške in verske gotovosti za izgubo (prim. Flp 3,7-8). Tako Pavel posveti življenje potovanju po kopnem in po morju, po mestih in vaseh. Ni mu mar, da trpi stiske in preganjanja, da bi oznanjal Jezusa Kristusa. Ob pogledu na njegovo zgodovino se skoraj zdi, da bolj ko oznanja evangelij, bolj spoznava Jezusa. Oznanjevanje Besede drugim tudi njemu omogoča, da prodira v globine Božje skrivnosti. Pavel, ki je zapisal: “Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal!” (1 Kor 9,16); on, ki izpove: “Živeti je zame Kristus” (Flp 1,21).«
»Pavel nam torej pravi, da se na vprašanje “Kdo je Jezus zame?” ne odgovori z nekakšno intimistično pobožnostjo, ki nas pušča brezskrbne, da ne čutimo nemira, ki spodbuja, da bi prinašali evangelij drugim. Apostol nas uči, da rastemo v veri in spoznavanju Kristusove skrivnosti toliko bolj, kolikor smo njegovi oznanjevalci in pričevalci. In to se vedno dogaja: ko evangeliziramo, ostajamo evangelizirani. In to je vsakodnevna izkušnja: ko evangeliziramo, ostanemo evangelizirani. Beseda, ki jo prinašamo drugim, se vrača k nam, kajti kolikor dajemo, toliko več prejemamo (prim. Lk 6,38). In to je potrebno tudi za Cerkev danes: postaviti v središče oznanjevanje. Biti Cerkev, ki se ne naveliča ponavljati: “Živeti je zame Kristus” ter “Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal”. Biti Cerkev, ki potrebuje oznanjevanje kot kisik za dihanje; ki ne more živeti ne da bi posredovala objem Božje ljubezni in veselje evangelija.«
»Bratje in sestre, obhajamo praznik Petra in Pavla. Onadva sta na temeljno vprašanje življenja – Kdo je Jezus zame? – odgovorila s hojo za Jezusom in oznanjevanjem evangelija. Lepo je, če rastemo kot Cerkev, ki hodi za Jezusom; kot ponižna Cerkev, za katero iskanje Gospoda ni nikoli samoumevno. Lepo je, če postanemo Cerkev, ki je hkrati ekstravertirana, ki svojega veselja ne najde v stvareh sveta, ampak v oznanjevanju evangelija svetu, da bi v srca ljudi zasejala vprašanje o Bogu. S ponižnostjo in veseljem povsod prinašati Gospoda Jezusa: v naše mesto Rim, v naše družine, v odnose in soseske, v civilno družbo, v Cerkev, v politiko, v ves svet, zlasti tam, kjer so revščina, degradacija in marginalizacija«.
Ob koncu homilije je sveti oče svoje besede namenil nadškofom metropolitom, ki bodo prejeli palije kot znamenje občestva z rimsko Cerkvijo, pozdravil pa je tudi delegacijo carigrajskega ekumenskega patriarhata: »Bodite apostoli kot Peter in Pavel. Bodite učenci v hoji za Jezusom in apostoli pri oznanjevanju; povsod prinašajte lepoto evangelija skupaj z vsem Božjim ljudstvom. Na koncu pa bi rad prisrčno pozdravil delegacijo ekumenskega patriarhata, ki jo je sem poslal dragi brat, njegova svetost Bartolomej. Hvala za vašo navzočnost, hvala: pojdimo skupaj naprej, pojdimo skupaj naprej v hoji za Jezusom in oznanjevanju Besede, rastoč v bratstvu. Naj nas spremljata Peter in Pavel in posredujeta za vse nas.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican media
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
