Oblačenje v cerkvi: Kako smo spustili standarde “zakmašne” obleke

Zadnjič sem opazil mladenko, kakih 20 let je štela, ki je prišla k maši v zelo kratkih hlačkah, se usedla na armafleks v “prvo vrsto”, v senco češnjevega drevesa … in dala noge narazen. Pred župnikom.

Pri isti maši je bilo nekaj mož – tudi starejših – v kratkih hlačah, v razvlečenih majicah, s “šlapami” na nogah.

Že prej, še pred korono, je pri maši v cerkvi pred mano sedela mamica z otrokom. Stalno se je nekaj sklanjala k otroku in pri tem razkazovala oni zidarski – kako naj rečem – dekolte.

Zdi se, da smo v nekaj desetletjih v Cerkvi na področju oblačenja izgubili vsakršen občutek za spodobnost.

Kaj pravi Sveto pismo in kaj je zakmašna obleka?

V Svetem pismu sem našel nekaj mest, ki govorijo o pomenu spodobnega oblačenja. Recimo, v Drugi Mojzesovi knjigi, ko so Izraelci pričakovali Božjo navzočnost na gori, jim je Bog dal nekaj navodil kako naj pristopijo, ko se bo prikazal. In – zanimivo – prvo navodilo je bilo, da naj operejo svoja oblačila (prim. 2 Mz 19, 10).

Predstavljajmo si Mojzesove čase, ko ljudje pač niso imeli veliko obleke. Najbrž so imeli samo eno, pa vendar – preden so stopili pred Boga, so jo morali oprati. V puščavi! Naredili so torej kar so mogli, da so bili spodobni pred Bogom, da so pokazali spoštovanje Najvišjega.
Ko sveti Pavel daje navodila za molitev, opozarja ženske naj bodo v urejeni in spodobni obleki (prim. 1 Tim 2,9). Verjamem, da to velja tudi za moške.
Kot da smo danes popolnoma izgubili občutek za spodobnost, ko med mašo stopamo pred Kralja kraljev.

Za k maši se ne pripravimo – niti ne z oblačenjem – kar je pravzaprav lahko, niti ne z odpovedovanjem hrani uro pred mašo – kar je težje, gotovo še najmanj duhovno – da nismo navezani na greh (kar je najtežje). Zdi se, da je to troje povezano. Če ni spodobnosti v oblačenju, ni niti odpovedovanja, niti ni čistega srca.

Naši starši in stari starši so se za k maši obleki v “zakmašno” obleko. Že ime pove, da je bila to obleka za k maši. “Zakmašna” obleka je v slovenskem jeziku prav pojem; pomeni najboljšo obleko, pomeni spodobno obleko, obleko v kateri se ‘spodobi iti k maši’. Oblekli so najboljše kar so v svoji revščini premogli.

Mnogim katoličanom se zdi, da ni potrebe za spodobnost pri oblačenju, da je srce čisto. Mnogim se tudi zdi, da ni treba, da se meri kvadratne centimetre gole kože, da se meri prosojnost obleke, da se ni treba ukvarjati z dolžino krila in rokavov, da ni treba gledati kako daleč segajo hlače pri moških. Skratka, mnogi menijo, da ni objektivnih standardov spodobnosti in da niti niso potrebni. Da ljudem ni treba “težiti” še s tem. Nekako v smislu bodimo veseli, da sploh pridejo k maši.

Tudi sam menim, da ni treba “policije” na vratih v svetišča, ki bi merila atribute nespodobnosti. In dovoljevala ali pa ne vstop v svetišče. Obenem pa verjamem, da niti najbolj liberalni med nami vedo, da nekje pa vendarle obstaja meja spodobnosti. Vsakdo ve, kaj je izrazito spodobno in kaj je izrazito nespodobno. V mejnem prostoru se pa lahko prepiramo.

Vemo, da zelo prosojna obleka ne sodi v cerkev, da vroče hlačke potegnjene visoko, da razgalijo in razkrijejo, kar naj bi bilo skrito, pa so še vedno prenizke, da bi pokrile popek, ne sodijo v cerkev.

Vsi poznamo tudi standard absolutne spodobnosti, kar je obleka Božje Matere Marije. Poglejte kakšen kip v naših cerkvah.

Kako sedaj dvigniti standarde spodobnosti?

Verjamem, da mnogi nismo poučeni, da nam nihče ne pove kaj je prav in kaj ne in da smo vsi skupaj spuščali standarde spodobnosti tako počasi, da sploh nismo opazili, da so nekateri pri maši na pol nagi ali popolnoma nespodobni.

Kako sedaj dvigniti standarde spodobnosti? Morda bi začeli pri sebi in si postavili tale vprašanja:

• Kako bi Bog rad videl, da sem oblečen, ko pristopam k maši?
• Kaj izražam s svojo obleko – kažem na svetost Boga ali pritegujem pozornost nase?
• Sem spodoben tudi za Njegove otroke, za sožupljane?
• Bi se lahko kdo čutil seksualno nagovorjenega zaradi moje obleke?

In praktično …
Če se vam zdi, da je krilo prekratko, je zagotovo prekratko. Podaljšajte ga.
Če se vam zdi, da so “šlape” za k maši nespodobne, so zagotovo nespodobne. Obujte čevlje.
Če se vam zdi, da vam hlače preveč, kako naj rečem, lezejo v … ali lepše rečeno “preveč poudarijo postavo”, so gotovo nespodobne. Zamenjajte jih s krilom.
Vi sami ste odgovorni. Vi sami boste polagali račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov.

Kaj lahko naredimo starši?

Če se vam zdi, da so vaši najstniki nespodobni za k maši, tudi predelajte zgornja vprašanja. Skupaj z najstniki. Razložite jim, kaj se pri maši dogaja in tudi pomen spodobnosti. Potem zahtevajte najvišje standarde. Gotovo bo veliko očitkov o tem kako staromodni ste. Nič hudega. Saj je prav da ste. Gotovo se bodo upirali in pogosto ne boste dosegli najvišjih standardov. Nič hudega. Bodite vztrajni. In težite.

Kdo pa naj postavlja najvišje standarde? Oče. Oče namreč postavlja meje in standarde v družini, tudi standarde spodobnosti. Očetje nismo zato, da smo priljubljeni in da zbiramo “lajke” pri svojih najstnikih, pač pa da povemo kaj je prav in jih zahtevamo. In seveda še prej z zgledom pokažemo. Še tole: mama pri tem podpre očeta.

Kaj pa duhovniki?

Ali naj duhovnik vrže iz cerkve nespodobno oblečenega vernika? Naj ga opozori pred ali med mašo? Naj pridigo naravna na spodobnost oblačenja? Naj bo kar tiho, se dela, da ne vidi in ignorira?

Nič od tega.

Ko je recimo mladi rezijanski duhovnik Alberto Zanier lansko leto oblačenje mladih vernic pri maši označil za razkazovanje mesa na prepihu in tudi pripravil in razdeljeval manifest oblačenja pri maši, je doživel med verniki velik odpor. Mlade vernice so se oglasile in povedale, da so tudi noge na prepihu Božji dar. Jaz pa čestitam mlademu duhovniku za pogum.
Zdi se mi prav, da duhovnik ukrepa. Kako? Tako, da pogumno naslovi to temo takrat, ko je treba: recimo pred poletjem, pred birmo, pred poroko … V pridigah, v nagovorih staršem, v nagovorih najstnikom, na zakonskih skupinah.

Nobeni ukrepi pa ne bodo delovali na kratki rok, sploh ne drastični. Če smo desetletja v Cerkvi spuščali standarde spodobnosti, jih bomo desetletja tudi dvigovali. Če jih sploh bomo.
V znamenitih pravoslavnih samostanih v Meteorah v Grčiji so naše ženske doživele, da so pred vstopom v samostan redarji delili dolga krila in rute za čez rame. Simbolna govorica tega dejanja je bila zelo močna. Ali je kaj takega možno tudi v naših cerkvah? Ključno vprašanje je, če imajo naši duhovniki dovolj poguma. Pogumno, možje vas podpiramo.

---

Vir: Aleš Čerin za Radio Ognjišče

Foto: Vatican media

Obj.: MG