Ostro nasprotovanje slovenskih škofov proti predlaganim spremembam

1. Katoliško stališče glede samomora s pomočjo je jasno. Samomor s pomočjo je nesprejemljiv: »Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.« Katekizem Katoliške Cerkve uči, da trpljenje, velik strah in podobne okoliščine sicer zmanjšujejo osebno odgovornost storilca za dejanje samomora, samo dejanje samomora pa ne more biti nikoli upravičeno; vendar Cerkev vedno moli za tiste, ki so si vzeli življenje. Tudi papež Frančišek opozarja, da »lahko in moramo zavrniti skušnjavo, ki jo spodbujajo tudi zakonodajne spremembe, da bi z medicino ustregli bolnikovi morebitni želji po smrti s pomočjo pri samomoru.«
2. Skrbi nas predvsem možnost »pasivne prisile k samomoru s pomočjo«, pri čemer bodo bolni, slabotni in ranljivi ljudje obremenjeni z mislijo, da jim je na voljo »hitra rešitev« občutka odvečnosti in z zdravljenim povezanih stroškov. Kot vidimo v drugih državah, je nevarnost tako imenovanega »spolzkega klanca« v primeru trenutnega predloga očitna. Vsaka izjema se v zelo kratkem času spremeni v družbeno sprejeto normalnost, povezano z zlorabami. Slovenska družba, v njenem imenu Državni zbor, bi morala zato nemudoma ustaviti sprejemanje trenutnega predloga zakona, saj drvimo v družbo, v katerem bo cenjeno samo mlado, zdravo in »lepo« življenje, vsem ostalim pa bodo na voljo hitre rešitve po vzoru trenutnega zakona.
3. Slovenija potrebuje več medsebojne pozornosti: »pomoč pri samomoru« naj zamenja pripravljenost za vsestransko »pomoč življenju«. Vsakega človeka namreč spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob koncu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine.

Obj.: L. M.

Vir: KC