Papež Frančišek: Tri prilike današnjega evangelija nas učijo, kako rasti skupaj

Homilija papeža Frančiška

Ko nam govori o Božjem kraljestvu, Jezus uporablja prilike. Pripoveduje preproste zgodbe, ki sežejo do srca poslušalca. Ta govorica, ki je polna podob, je podobna tisti, ki jo tolikokrat stari starši uporabljajo z vnuki, ko jih morda držijo na kolenih. Na ta način jim posredujejo pomembno modrost za življenje. Z mislijo na stare starše in na ostarele, na korenine, ki jih mlajši potrebujejo, da bi odrasli, bi rad ponovno prebral tri pripovedi današnjega evangelija, začenši z vidikom, ki jim je skupen, torej starim staršem in otrokom: rasti skupaj.

V prvi priliki skupaj rasteta pšenica in ljuljka, na isti njivi (prim. Mt 13,24-30). Gre za podobo, ki nam pomaga, da jo razumemo stvarno. V človeški zgodovini kot tudi v življenju posameznika so soprisotne luči in sence, ljubezen in sebičnost. Dobro in zlo sta celo tako prepletena, da se zdita neločljiva. Ta stvarni pristop nam pomaga, da na zgodovino gledamo brez ideologij, brez jalovih optimizmov in škodljivih pesimizmov. Kristjan, ki ga razvnema Božje upanje, ni pesimist, pa tudi ne naivnež, ki živi v svetu pravljic, naivnež, ki se pretvarja, da ne vidi zla in pravi, da »je vse v redu«. Ne, kristjan je realist. Ve, da sta na svetu pšenica in ljuljka ter pogleda vase in spozna, da zlo ne prihaja samo »od zunaj«, da niso vedno krivi drugi, da si ni treba »izmišljati« nasprotnikov, s katerimi se je treba boriti, da bi se izognili osvetlitvi svoje notranjosti. Zaveda se, da zlo prihaja od znotraj, iz notranjega boja, ki ga imamo vsi.

Vendar nam Beseda postavlja vprašanje: kaj moramo storiti, ko vidimo, da v svetu pšenica in ljuljka živita skupaj? Kaj naj storimo? Kako naj se obnašamo? V pripovedi bi služabniki radi takoj izruvali ljuljko (prim. v. 28). Gre za držo, ki jo navdihuje dober, vendar nepremišljen in nasilen namen. Slepimo se, da lahko s svojimi močmi izrujemo zlo, da bi napravili čistost. Skušnjava, ki se večkrat ponavlja: »čista družba«, »čista Cerkev«, a da bi dosegli to čistost, tvegamo, da bomo nepotrpežljivi, nepopustljivi, tudi nasilni do tistega, ki je zašel v zmoto. In tako skupaj z ljuljko izrujemo tudi dobro žito in ljudem onemogočimo, da bi prehodili določeno pot, da bi rastli, da bi se spremenili. Namesto tega prisluhnimo, kaj pravi Jezus: »Pustite, da pšenica in ljuljka rasteta skupaj do časa žetve« (prim. Mt 13,30). Kako lep je ta Božji pogled, njegova usmiljena pedagogika, ki nas vabi, naj bomo potrpežljivi z drugimi, naj imamo potrpežljivost do drugih, naj sprejemamo, v družini, v Cerkvi in v družbi, krhkost, zaostajanje in omejenosti. Ne, da bi se nanje sprijaznjeno navadili ali jih opravičevali, ampak da bi se naučili spoštljivo posredovati in bi še naprej krotko in potrpežljivo skrbeli za pšenico. Vedno si zapomnimo nekaj: da sta očiščenje srca in dokončna  zmaga nad zlom v bistvu Božje delo. Mi pa smo, ko premagujemo skušnjavo, da bi ločili pšenico in ljuljko, poklicani razumeti, kateri so najboljši načini in časi za delovanje.

Mislim na starejše ljudi in na stare starše, ki so v življenju že prehodili dolgo pot in vidijo, če se ozrejo nazaj, toliko lepih stvari, ki so jih uspeli uresničiti, pa tudi poraze, napake, stvari, ki jih, »če bi se vrnili v preteklost« – kot se pravi – ne bi več ponovili. Danes pa nas Gospod nagovarja z blago besedo, ki nas vabi, naj vedro in potrpežljivo sprejmemo skrivnost življenja, naj sodbo prepustimo Njemu in ne živimo z obžalovanjem in očitki vesti. Kot bi nam hotel reči: »Glejte na pšenico, ki je vzkalila na poti vašega življenja in storite, da bo še rasla, ter vse zaupajte meni, ki vedno odpuščam. Na koncu bo dobro močnejše od zla.« Starost je tudi zaradi tega blagoslovljen čas. To je čas sprave, da nežno pogledamo na luč, ki je kljub sencam napredovala v zaupljivem upanju, da bo dobro seme, ki ga je posejal Bog, prevladalo nad ljuljko, s katero nam je hudič hotel razdejati srce.

Poglejmo sedaj drugo priliko. Nebeško kraljestvo, pravi Jezus, je Božje delo, ki tiho deluje v zapletih zgodovine, tako da se zdi majhno in nevidno, podobno kot zelo majhno gorčično zrno. Toda ko to zrnce zraste, »je večje kakor zelišča na vrtu in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah« (Mt 13,32). Tudi naše življenje je takšno, bratje in sestre. Tako je, da na svet pridemo majhni, odrastemo, potem se postaramo; v začetku smo majhno seme, potem se hranimo z upanjem, uresničujemo načrte in sanje, med katerimi je najlepše postati kot tisto drevo, ki ne živi samo zase, ampak daje senco tistemu, ki jo želi, ter daje prostor tistemu, ki si želi splesti gnezdo. Tako da na koncu v tej priliki skupaj rastejo staro drevo in ptički.

Mislim na stare starše. Kako lepa so ta bujna drevesa, pod katerimi si otroci in vnuki spletajo svoja »gnezda«, se učijo ozračja doma in doživljajo nežnost objema. Gre za skupno rast: zeleneče drevo in malčki, ki potrebujejo gnezdo, stari starši z otroki in vnuki, ostareli z mladimi. Bratje in sestre, potrebujemo novo zavezništvo med mladimi in starejšimi, da bo življenjski sok tistega, ki ima za sabo dolgo življenjsko izkušnjo, poškropil poganjke upanja tistega, ki raste. V tej rodovitni izmenjavi se učimo lepote življenja, gradimo bratsko družbo, v Cerkvi pa omogočamo srečanje ter dialog med izročilom in novostjo Duha.

Končno še tretja prilika, kjer skupaj rasteta kvas in moka (prim. Mt 13,33). To pomešanje stori, da vzhaja vse testo. Jezus uporablja prav glagol »mešati«, ki spominja na tisto umetnost, ki je »mistika v tem, da živimo skupaj, se srečamo, da se pomešamo med druge, se držimo za roke« in da »gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 87). To premaga individualizem in sebičnost ter nam pomaga ustvarjati bolj človeški in bratski svet. Božja beseda je torej danes klic k budnosti, da bi v svojem življenju in v svojih družinah starejših ne odrivali na rob. Bodimo pozorni, da naša nabito polna mesta ne postanejo »koncentrati samote«. Naj se ne zgodi, da bi politika, ki je poklicana, da poskrbi za potrebe najbolj krhkih, pozabila ravno na ostarele in pustila, da jih trg odrine v »neproduktiven odpad«. Naj se ne dogaja, da bi zaradi tega, ker s pobesnelo naglico zasledujemo mite učinkovitosti in uspešnosti, postali nesposobni upočasniti se, da bi lahko spremljali tiste, ki s težavo držijo korak. Prosim vas, pomešajmo se med sabo, rastimo skupaj.

Bratje in sestre, Božja beseda nas vabi, naj se ne ločujemo, naj se ne zapiramo, naj ne mislimo, da zmoremo sami, ampak naj rastemo skupaj. Poslušajmo se, pogovarjajmo se, podpirajmo drug drugega. Ne pozabimo na stare starše in na ostarele. Ob njihovem božanju smo tolikokrat ponovno vstali, se ponovno podali na pot, smo se čutili ljubljeni, smo bili ozdravljeni v notranjosti. Oni so se žrtvovali za nas in mi jih ne moremo izbrisati s seznama naših prednostnih nalog. Bratje in sestre, rastimo skupaj, skupaj pojdimo naprej. Gospod naj blagoslovi našo pot.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG