Papež nas je s pomočjo Jezusovih prilik poučil, kako ravnati z njivo sveta, srca in bližnjega

Jezus na ta način govori o našem svetu, ki je dejansko kot velika njiva, kjer Bog seje pšenico in hudi duh ljuljko, in zato rasteta skupaj dobro in zlo. To vidimo iz poročil, v družbi, pa tudi v družini in tudi v Cerkvi. In ko skupaj z dobro pšenico odkrijemo tudi plevel, nas zagrabi, da bi ga takoj izruvali in očistili vsega. Toda Gospod nas danes opozori, da gre za skušnjavo delati te stvari. Nemogoče je ustvariti popoln svet in ni mogoče delati dobro tako, da se odločno uniči vse, kar ne gre. S tem dosežemo še slabše učinke, saj pridemo do tega, kot se reče, da »vržemo stran z umazano vodo tudi otroka«.

Obstaja pa še druga njiva, ki pa jo lahko in moramo očistiti. Gre za njivo srca, ki je edina na kateri lahko neposredno posredujemo. Tudi tukaj sta pšenica in ljuljka, še več, ravno od tukaj se obe razširjata po veliki njivi sveta. Bratje in sestre, naše srce je namreč njiva svobode, ki ni brezkužen laboratorij, ampak odprt prostor in zato izpostavljen ranljivosti. Da bi ga obdelovali, kot je treba, je potrebno po eni strani nenehoma skrbeti za krhke kalčke dobrega, po drugi strani pa ugotoviti in izruvati tisto, kar je plevel. Poglejmo torej notri in preverimo to, kar se dogaja, kaj raste v meni dobrega in kaj slabega. Obstaja zelo dober način za to. Imenuje se spraševanje vesti, ki je v tem, da pogledamo, kaj se je danes zgodilo v mojem življenju, kaj je prizadelo moje srce in kakšno odločitev sem sprejel. To pa ravno pomaga z Božjo lučjo preverjati, kje je plevel in kje je dobro seme.

Poleg njive sveta in njive srca je pa še tretja. Lahko jo imenujemo njiva bližnjega. So osebe, ki jih vsak dan obiskujemo in jih pogosto sodimo. S kakšno lahkoto prepoznamo njihovo ljuljko! In tudi, kako težko je znati videti v njih dobro pšenico, ki raste! Kako nam je všeč oguliti druge. Zapomnimo si, če hočemo obdelovati njive življenja, moramo predvsem iskati Božje delovanje. Naučiti se videti v drugih, v svetu in v nas samih lepoto, ki jo je Gospod posejal, pšenico, katere zlato klase je pobožalo sonce. Bratje in sestre, prosimo za milost, da bomo to opazili tako v sebi, pa tudi v drugih, začenši pri tistih, ki so nam najbolj blizu. Ne gre za naiven, ampak za veren pogled, saj Bog, ki je kmetovalec velike njive sveta, rad vidi dobro in ji daje rast in iz žetve napravlja praznik!

Ob tem si lahko tudi mi zastavimo nekatera vprašanja. Pomislimo na njivo sveta. Zmorem premagati skušnjavo, da »vse strpam v en koš«, da s svojimi sodbami vse počistim pri drugih? Potem ko pomislim na njivo srca, sem pošten sam s seboj pri iskanju slabih rastlin v sebi in odločen odvreči jih v ogenj Božjega usmiljenja? In, ko pomislimo na njivo bližnjega. Imam modrost, da vidim to, kar je dobro in ne zgubljam pogum zaradi omejitev in počasnosti drugega?

Devica Marija naj nam pomaga s potrpežljivostjo obdelovati to, kar Gospod seje na njivah življenja: na moji njivi, njivi bližnjega in na njivah vseh.