Papež na sprejemni slovesnosti: Naj bodo ti dnevi doneči odmevi klica Božje ljubezni

Objavljeno: 04. 08. 2023

|

Papež <strong>na sprejemni slovesnosti:</strong> Naj bodo ti dnevi doneči <em>odmevi klica Božje ljubezni</em>
V četrtek, 3. avgusta 2023, zvečer, je v parku Edvarda VII. v Lizboni potekala sprejemna slovesnost SDM. Ob glasbi in petju so skozi park, ki so ga krasile zastave držav udeležencev prinesli na oder križ SDM in ikono Matere Božje. Sledilo je bogoslužje slovesnega sprejema z branjem evangelija, nagovorom svetega očeta, predstavitvijo in priprošnjo zavetnikom SDM, molitvijo Očenaša in blagoslovom vseh navzočih in SDM v Lizboni.

Dragi mladi, dober večer!

Dobrodošli in hvala, da ste tukaj. Vesel sem, da vas vidim! Vesel sem, da poslušam simpatičen trušč, ki ga povzročate in da ste me okužili s svojim veseljem. Lepo je biti skupaj v Lizboni. Sem smo vas  poklicali jaz, patriarh, ki se mu zahvaljujem za njegove besede, vaši škofje, duhovniki, katehisti in animatorji. Zahvalimo se vsem, ki so vas poklicali in tudi vsem, ki so delali in omogočili to srečanje. Močno jim zaploskajmo! Predvsem pa vas je poklical Jezus. Zahvalimo se Jezusu s še enim močnim aplavzom!

Vi niste tukaj po naključju. Gospod vas je poklical ne samo v teh dneh, ampak od začetka vaših dni. Vse nas je poklical od začetka našega življenja. Da, On vas je poklical po imenu. V Božji Besedi smo slišali, da nas je poklical po imenu. Skušajte si predstavljati te tri besede, napisane z velikimi črkami;  in potem pomislite, da so napisane v vas, v vaših srcih, kot bi oblikovale naslov vašega življenja, smisel tega, kar si: ti si poklican po imenu. Ti, ti, ti, ti, vsi mi tukaj, jaz, vsi smo bili poklicani po svojih imenih. Nismo bili avtomatično poklicani. Poklicani smo bili po imenu. Razmislimo o tem. Jezus me je poklical po imenu. So besede, zapisane v srcu. In potem pomislimo, da so zapisane v vsakem od nas, v naših srcih, in tvorijo nekakšen naslov tvojega življenja, pomen tega, kdo smo, pomen tega, kdo ste. Poklican si bil po imenu, poklican si bil po imenu, poklican si bil po imenu. Nihče od nas ni slučajno kristjan. Vsi smo bili poklicani po imenu.

Na začetku zasnove življenja, pred talenti, ki jih imamo, sencami in ranami, ki jih nosimo v sebi, smo bili poklicani, ker smo ljubljeni. Poklicani smo bili, ker smo ljubljeni. Kako lepo je to. V Božjih očeh smo dragoceni otroci, ki jih Bog vsak dan kliče, da bi jih objel in opogumil; da bi iz vsakega izmed nas naredil enkratno in izvirno mojstrovino. Vsak je enkraten, vsak je izviren.  Lepoto vsega tega lahko zgolj zaslutimo.

Dragi mladi, na tem SDM si pomagajmo, da bomo spoznali to bistveno resničnost. Naj bodo ti dnevi doneči odmevi klica Božje ljubezni, ker smo dragoceni v Božjih očeh kljub temu, kar včasih vidijo naše oči, zamegljene od negativnosti in zaslepljene s tolikimi raztresenostmi. Naj bodo dnevi, v katerih tvoje ime, tvoje ime, tvoje ime, po bratih in sestrah tolikih jezikov in narodov, – veliko zastav vidimo – ki ga bodo izgovarjali s prijateljstvom, odmeva kot enkratna novica v zgodovini, ker je Božje utripanje zate enkratno. Naj bodo dnevi, ko si bomo v srce vtisnili, da smo ljubljeni takšni, kakršni smo, ne kot bi hoteli biti, ampak takšni kot smo. To je izhodišče SDM, predvsem pa življenja. Fantje in dekleta, ljubljeni smo takšni kot smo, brez šminke. Ste razumeli vse to?

Poklicani po imenu, vsakdo od nas. To ni način govorjenja, to je Božja Beseda (prim. Iz 43,1; 2 Tim 1,9). Prijatelj, prijateljica, če te Bog kliče po imenu, pomeni, da za Boga nisi številka, ampak obličje, obraz, srce. Rad bi, da bi vsak od vas to opazil. Danes mnogi poznajo tvoje ime, vendar te ne kličejo po imenu. Tvoje ime je namreč poznano, pojavlja se na družbenih omrežjih, obdelujejo ga algoritmi, ki z njim povezujejo okuse in preference. Vendar pa vse to ne zadeva tvoje enkratnosti, pač pa tvojo koristnost za tržne raziskave. Koliko volkov se skriva za nasmeški lažne dobrote, ki pravijo, da vedo, kdo si, vendar te nimajo radi, ko namigujejo, da verjamejo vate in ti obljubljajo, da boš postal nekdo, da bi te potem pustili samega, ko jih ne zanimaš več. To so slepila virtualnega in biti moramo pozorni, da se ne pustimo prevarati, kajti veliko realnosti, ki nas privlačijo in nam obljubljajo srečo, se potem izkažejo za to, kar so: prazne, milni mehurčki, odvečne stvari, ki nam niso v korist in ki v notranjosti puščajo praznino. Eno bi rekel, Jezus pa ni tak, ni tak. On zaupa vate, zaupa v vsakega izmed vas, v vsakega izmed nas. Za Jezusa je vsak pomemben. Vsakdo od nas je pomemben.

In tako smo mi, njegova Cerkev, skupnost poklicanih. Nismo skupnost najboljših, ne, vsi smo grešniki, a smo poklicani takšni, kakršni smo. Zamislimo se malo o tem, v svojih srcih. Poklicani smo takšni, kot smo, s težavami, ki jih imamo, z omejitvami, ki jih imamo, s svojim neizmernim veseljem, z željo po boljšem, z željo po zmagi. Poklicani smo takšni, kot smo. Razmislite o tem. Jezus me kliče takšnega, kot sem, ne takšnega, kot bi želel biti.

Prijatelji, z vami, ki ste alergični na neresnice in prazne besede, želim biti jasen: v Cerkvi je prostor za vse, za vse! Nihče ni neuporaben, nihče ni odveč, za vse je prostor. Za take kot smo, za vse. In Jezus to jasno pove, ko pošlje apostole, da vabijo na gostijo tistega moža, ki jo je pripravil. Pravi: »Pojdite in pripeljite vse, mlade in stare, zdrave in bolne, pravične in grešnike: vse, vse, vse«. V Cerkvi je prostor za vse. »Oče, ampak jaz sem bednik …, jaz sem bednik, ali je še prostor zame?« Prostora je za vse! Vsi skupaj, vsak v svojem jeziku, naj ponavlja za menoj: »Vsi, vsi, vsi!«. [ponovijo] Ne sliši se! »Vsi, vsi, vsi!« In to je Cerkev, Mati vseh. Za vse se najde prostor. Gospod ne kaže s prstom, ampak razpira roke. To nam daje misliti. Gospod ne zna narediti tega [kazanje s prstom], zna pa to [objem], vse nas objame. Jezus nam kaže na križu, ki je tako razprl svoje roke, da je bil križan in umrl za nas. On, Jezus nikoli ne zapre vrat, nikoli, ampak te vabi, da vstopiš: »vstopi in poglej«. Jezus te sprejema, Jezus te sprejme. V teh dneh vsak izmed nas posreduje govorico Jezusove ljubezni: »Bog te ljubi, Bog te kliče«. Kako lepo je to! Bog me ljubi, Bog me kliče, hoče, da sem mu blizu.

Vi ste mi nocoj postavili vprašanja, veliko vprašanj. Nikoli se ne utrudite postavljati vprašanj. Prav je spraševati, velikokrat je celo bolje, kot odgovarjati, kajti tisti, ki vprašuje, ostaja »nemiren« in nemir je najboljše zdravilo za navado, za tisto enolično normalnost, ki omami dušo. Vsak od nas ima v sebi svoje nemire. Prinesimo te nemire s seboj in jih vnesimo v medsebojni dialog, prinesimo jih s seboj, ko molimo pred Bogom. To so vprašanja, ki z življenjem postanejo odgovori, le počakati je treba nanje. Nekaj ​​je zelo zanimivo: Bog ljubi presenečenje, to ni programirano. Božja ljubezen je presenečenje. Vedno preseneti, vedno nas drži budne, nas preseneti.

Dragi fantje in dekleta, vabim vas, da razmišljate o tej zelo lepi stvari: da nas Bog ljubi, Bog nas ljubi takšne, kakršni smo, ne pa kakršni bi hoteli biti ali kot bi nas hotela družba, ne, ampak kakršni smo. Ljubi nas s pomanjkljivostmi, ki jih imamo, z omejitvami, ki jih imamo, in z hotenjem, da gremo naprej v življenju. Bog nas tako kliče. Zaupajte, ker je Bog Oče in on je Oče, ki nas ljubi, Oče, ki nas ljubi. To ni prav lahko in pri tem nam je v veliko pomoč Gospodova Mati, ki je tudi naša Mati. Ona je naša Mati. Samo to sem vam hotel reči. Ne bojte se, imejte pogum, pojdite naprej, vedoč, da nas varuje Božja ljubezen. Bog nas ljubi. Recimo vsi skupaj: »Bog nas ljubi«. Glasneje, ne slišim! [ponovijo] Tukaj se ne sliši … [ponovijo] Hvala!


Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG

Povej naprej.