10. avgust: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo
Kaj se mora zgoditi z zrnom, da obrodi svoj sad? Umreti mora. Pustiti mora, da iz njega požene kalček, ki bo zrastel v rastlino. Zrno pa bo zgnilo.
Kaj to pomeni za nas? Kdaj lahko obrodimo obilen sad? Čemu moramo pa mi umreti?
Umreti je potrebno vsemu, kar nas ovira, da delamo dobro. Naštejemo nekaj primerov za boljše razumevanje, npr. lenoba, zavist, sebičnost, vzvišenost, nepotrpežljivost, neposlušnost, grdo govorjenje … Kadar umiramo sebi, se odpovedujemo lastnim željam, načrtom, svoji volji, udobju in smo pripravljeni storiti tudi nekaj, kar nam je manj všeč.
Kadar uspeš krotiti svojo nepotrpežljivost/vzkipljivost, se umiriti in prisluhniti, ti to pomaga, da drugih ne raniš z besedami. To je velika zmaga. To so sadovi, o katerih govorimo danes. Prav tako je večkrat potrebno umreti svojim načrtom, npr. zaradi lastne bolezni ali bolezni katerega od otrok/svojcev. Kadar ponižno sprejmemo Božjo voljo in premagujemo sami sebe, delamo prostor za Boga. Seveda je umiranje sebi težko. Potrebna je moč in milost.
Kje se lahko okrepčamo? Najbolj nam pomaga sveta evharistija in spoved. Danes nas Jezus želi spomniti, naj se ne navežemo na zemeljsko življenje. To težko razumemo: življenje je dar od Boga, Jezus pa tukaj reče, da je potrebno svoje življenje na tem svetu sovražiti. S tem ne želi reči, naj ne skrbimo zase ali svoje zdravje. Saj se spomnite zapovedi: Ne ubijaj, ki nam med drugim zapoveduje tudi to skrb. Prav tako poznamo Jezusov stavek: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sovražiti svoje življenje na tem svetu torej pomeni, da bolj kot o zemeljskem razmišljamo o svojem večnem življenju. Če bi ljubili življenje na tem svetu, bi želeli tu ostati in bi nam bila misel na smrt in večnost zoprna. Mi pa smo ustvarjeni za več kot ta svet – za večno življenje in lahko se ga že sedaj veselimo in hrepenimo po njem. V luči večnega življenja namreč moremo osmisliti zemeljske napore, odpovedi in trpljenje.
Jezus sam je pšenično zrno, ki je “padlo” v trpljenje in smrt, tretji dan pa “vzklilo” in po svojem vstajenju obrodilo obilo sadov. To je njegova – naša Cerkev, je neizmerna milost odpuščanja in odrešenja za vsakega od nas, je evharistija, je mesto, ki je pripravljeno za nas v občestvu vseh svetih, je obljuba večnega življenja. Pšenična semena pa imava v “rokah” tudi jaz in ti, vsak od nas. Najpomembnejše seme je naše življenje, ki bo prej ali slej “padlo” v zemljo.
Kakšen sad bo obrodilo je odvisno od nas samih – kako skrbimo za “kaljivost” in kako pripravljamo “prst” (osebna vera in versko življenje). Pravijo, da so semena, ki so jih našli v piramidah, kalila tudi po več tisoč letih, če so bila shranjena v primernem okolju. Problem pa je, če seme kje “pozabimo”, ga napade “plesen” ali ga pozoblje kakšen “plenilec”. Tako seme ne more vzkliti in ne bo deležno “rodovitnosti” bivanja. Velikokrat pa semena tudi ljubosumno stiskamo v pesti in jih nočemo spustiti v zemljo. Koliko ljudi je “obsedenih” z idejo o samostojnem odločanju o lastnem življenju in prepričanjem, da Boga ne potrebujejo, da križa sploh ne omenimo. In potem poslušamo o depresijah, izgorelosti, samomorih, zamorjenosti, apatiji … Velikokrat sem sam izkusil in tudi od drugih slišal o blagodejnem občutku, ko se z vero prepustimo – »ne moja, ampak tvoja volja …«, ko odpremo pest in spustimo seme, da pade v zemljo – ga prepustimo “trpljenju” ob preobrazbi in rojevanju nečesa novega. Če verujemo in sprejemamo križ v povezanosti s Kristusom, bomo spustili seme v zemljo, da tam navidezno umre. Bog nam obljublja, da bo zagotovo vzklilo, obrodilo sadove in nam odprlo obzorje večnosti.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: unsplash
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
