14. avgust: Davek dveh drahem

Ob premišljevanju današnjega odlomka mi najprej  v ospredje prihajajo besede tujec, sin in pobiralec davka. Naša trgovska in preračunljiva miselnost namreč včasih težko sprejema logiko zastonjskosti Božje ljubezni. Boga pogosto zamenjujemo za tistega pobiralca davka, s katerim je dobro imeti čiste račune, sicer …

Po svoji spontani naravi je Peter takoj odgovoril na vprašanje o davku. Ni se mu zdelo potrebno, da bi se posvetoval z Jezusom. Ni mu prišlo na misel, da bi te može poslal k Jezusu. Postava je postava, tu se ni dalo izmuzniti. Ker so razen tega še rekli “vaš učitelj”, se mu je zdelo še bolj nujno, da takoj odgovori.
Jezus je vedel za Petrov odgovor in tudi za to, da njegova pretirana vnema v izpolnjevanju postave potrebuje še odrešujoče luči. Uporabil je vprašanje uradnikov in Petrov odgovor, da ga uvede še korak dalje v skrivnost notranje svobode.

Ob konkretnem dogodku je hotel Jezus Petrovo pozornost usmeriti na dvojno resničnost: na resničnost božjega kraljestva in na resničnost človeškega kraljestva. Oboje je treba upoštevati, a vsako na svoj način. Da bi preprečil nesporazum, da hoče spodkopati zemeljsko ureditev, ki so jo predpisali ljudje, je ukazal svojemu učencu, naj davščino vzame iz ribjih ust in plača davek.
Jezus je uporabil ta dogodek, da je Petra in druge apostole poučil o tem, kakšen odnos morajo kot verni možje imeti do človeške postave. Ko je omenil kraljevske sinove, ki niso dolžni plačevati davka, je Gospod hotel svoje apostole osvoboditi absolutne, preveč brezpogojne vezanosti na zemeljske zakone. Še bolj naj se zavedajo, da morajo biti zakoni božjega kraljestva njihovo prvo merilo. Obenem so živeli kot verni ljudje v družbi, ki je imela svoje lastne, potrebne zakone. Ti zakoni, če ne nasprotujejo božjim zakonom, so pomembni za urejeno skupno življenje ljudi. Lahko pa obstajajo tudi takšni zakoni, ki jih kristjan ne sme enostavno sprejeti za merilo svojega ravnanja. Gospodov učenec bo torej do človeških zakonov zavzel tak odnos, ki je v duhu razločevanja in po vesti, ki se zaveda obveznosti do večne resnice. Pri tem se pusti voditi Jezusovim besedam.

Prej ali slej v tem odlomku pridemo do vprašanja svobode. Svoboda je zaklad, ki ga zares cenimo šele takrat, ko ga izgubimo. Za mnoge od nas, ki smo navajani živeti v svobodi, se nam pogosto zdi bolj pridobljena pravica kot pa dar in dediščina, ki jo je treba varovati. Koliko nesporazumov je bilo v zvezi s svobodo in koliko različnih pogledov se je spopadlo skozi stoletja!

Svoboda  je dar, ki nam je bil dan.

Najresničnejša svoboda, to je svoboda od suženjstva greha, je namreč prišla s Kristusovega križa. Svobodni smo od suženjstva greha zaradi Kristusovega križa. To je skrivnost Božje ljubezni!

Drugi steber svobode je resnica. Da bi bili zares svobodni, ne potrebujemo le spoznati sebe na psihološki ravni, temveč predvsem ustvariti resnico v sebi na globlji ravni. In se tam, v srcu, odpreti Kristusovi milosti. Resnica nas mora vznemirjati. Vračam se k tej tako zelo krščanski besedi: nemir. Vem, da so kristjani, ki se nikoli ne vznemirijo. Vedno živijo enako, v njihovem srcu ni premikov, manjka nemir. Zakaj? Ker nemir je znamenje, da v nas deluje Sveti Duh. Zato menim, da nas svoboda mora vznemiriti.  Nenehno nam mora postavljati vprašanja, da bi se lahko vedno bolj poglabljali v to, kdo v resnici smo. Tako odkrijemo, da je pot do resnice in svobode naporna pot, ki traja vse življenje. Naporno je ostati svoboden. A ni nemogoče. Pogum, pojdimo dalje, dobro bo za nas. Gre za pot, po kateri nas vodi in podpira Ljubezen, ki prihaja s križa: Ljubezen, ki nam razodeva resnico in nam daje svobodo. In to je pot sreče. Svoboda nas osvobaja, naredi nas vesele, naredi nas srečne. Pa veliko take svobode vam želim!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: unsplash

Obj.: MG