Sveti oče: Služimo bližnjemu in hvalimo Boga kakor Marija Vnebovzeta

Nagovor papeža Frančiška

Danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, motrimo njo, ki je z dušo in telesom bila vzeta v nebeško slavo. Tudi današnji evangelij nam jo prikazuje, kako se vzpenja v gričevje (Lk 1,39), da bi pomagala sorodnici Elizabeti, in tam izreče veselo pesem Magnificat. Marija se vzpenja in Božja beseda nam razkriva, kaj je zanjo značilno, ko se vzpenja vedno višje: služenje bližnjemu in hvaljenje Boga. Dve stvari: Marija je žena služenja bližnjemu in Marija je žena, ki hvali Boga. Evangelist Luka pripoveduje o Kristusovem življenju kot o vzponu navzgor, proti Jeruzalemu, kraju, kjer je na križu daroval samega sebe, in podobno opisuje tudi Marijino pot. Skratka, Jezus in Marija hodita po isti poti: dve življenji, ki se vzpenjata navzgor, slavita Boga in služita bratom in sestram. Jezus kot Odrešenik, človek, ki da življenje za nas, za naše upravičenje; Marija kot služabnica, ki služi. Dve življenji, ki premagata smrt in ponovno vstaneta; dve življenji, katerih skrivnost sta služenje in hvaljenje. Ustavimo se pri teh dveh vidikih.

Služenje. Ko se sklonimo, da bi služili svojim bratom in sestram, hodimo navzgor: ljubezen je tista, ki dviguje življenje. Toda služenje ni lahko: Devica Marija, ki je ravnokar spočela, prepotuje skoraj 150 kilometrov, da bi iz Nazareta prišla do Elizabetine hiše. Pomoč stane! To vedno doživljamo v utrujenosti, potrpežljivosti in skrbeh, ki jih prinaša skrb za druge. Pomislimo na primer na kilometre, ki jih mnogi ljudje vsak dan prepotujejo, da gredo v službo in iz nje ter opravijo številna opravila v korist bližnjega; pomislimo na žrtvovanje časa in spanja za nego dojenčka ali starejšo osebo; in na prizadevanje pri služenju tistim, ki nimajo ničesar, da bi vrnili, tako v Cerkvi kot pri prostovoljnem delu. To je naporno, vendar pomeni vzpenjati se navzgor in zaslužiti si nebesa! To je resnično služenje.

Toda služenje brez hvaljenja Boga je lahko nerodovitno. Ko Marija vstopi v hišo svoje sorodnice, hvali Gospoda. Ne govori o svoji utrujenosti od poti, ampak iz njenega srca zadoni pesem veselja. Kdor namreč ljubi Boga, pozna hvalnico. In današnji evangelij nam pokaže »slap hvaljenja«: otrok je od veselja poskočil v telesu Elizabete (prim. Lk 1,44), ki izreče besede blagoslova in »prvega med blagri«: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45); vse skupaj pa doseže vrhunec v Mariji, ki izreče Magnificat (prim. Lk 1,46-55). Hvalnica povečuje veselje. Hvalnica je kot lestev: dviguje srca. Hvalnica dvigne duha in premaga skušnjavo, da bi omagali. Ste videli, da dolgočasni ljudje, tisti, ki živijo od obrekovanja, niso sposobni hvaljenja? Vprašajte se: ali sem sposoben hvaljenja? Kako dobro je vsak dan hvaliti Boga in tudi druge! Kako dobro je živeti v hvaležnosti in blagoslovu namesto v obžalovanju in pritoževanju, pogled usmeriti navzgor namesto kuhati mulo! Pritoževanje: nekateri ljudje se pritožujejo vsak dan. Toda glej, Bog ti je blizu, ustvaril te je, poglej, kaj vse ti je dal. Hvali, hvali! In to je duhovno zdravje.

Služenje in hvalnica. Vprašajmo se: ali živim svoje delo in vsakodnevna opravila v duhu služenja ali z egoizmom? Ali se komu posvečam zastonj, ne da bi iskal takojšnjo korist? Skratka, ali je služenje »odskočna deska« mojega življenja? In če pomislim na hvalnico: ali se tako kot Marija veselim Boga (prim. Lk 1,47)? Ali molim in blagoslavljam Gospoda? In ali po tem, ko sem ga hvalil, širim njegovo veselje med ljudi, ki jih srečujem? Vsak naj poskuša odgovoriti na ta vprašanja.

Naj nam naša Mati, v nebo vzeta, pomaga, da se bomo s služenjem in hvaljenjem vsak dan dvigali vedno višje.