20. avgust: 20. nedelja med letom
Današnji evangelij nam predstavi edinstven zgled vere v srečanju Jezusa z neko kanaansko ženo, torej, glede na Jude, tujko. Prizor se je odvil, medtem ko je bil On na poti proti mestoma Tir in Sidon, v severno zahodnem delu Galileje. In tu žena prosi Jezusa, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je ‘zelo mučil demon’ . Gospod, pa se najprej zdi, kot da ne bi prisluhnil temu kriku bolečine, celo tako, da je povzročil posredovanje učencev, ki so posredovali za njo. Navidezna Jezusova ravnodušnost ne vzame poguma tej materi, ki vztraja s svojo prošnjo.
To notranjo moč te žene, ki ji omogoči premagati vsako oviro, bi lahko iskali v njeni materinski ljubezni ter v zaupanju, da Jezus lahko uresniči njeno prošnjo. Ob tem pomislim na moč žensk, s to svojo močjo so veliko dosegle. Veliko smo jih poznali. Lahko rečemo, da je ljubezen, ki spodbuja vero in vera pri njej postane nagrada ljubezni. Boleča ljubezen do svoje hčere jo je pripeljala do vpitja: ‘Gospod, Davidov sin, usmili se me!’. In njena vztrajna vera v Jezusa ji omogoči, da ne izgubi poguma niti pred njegovo prvotno zavrnitvijo, saj je žena ‘padla predenj in rekla: ‘Gospod, pomagaj mi!”
In končno je Jezus obstal začuden, skoraj osupel nad tolikšno vztrajnostjo vere poganske žene. Zato je privolil rekoč: ‘O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš! In njena hči je bila zdrava od tiste ure’. To ponižno ženo je Jezus dal za zgled neomajne vere. Njeno vztrajanje pri prošnji za Kristusov poseg je za nas spodbuda, da ne izgubimo poguma, da ne obupamo, ko nas prizadenejo težke življenjske preizkušnje. Gospod se ne bo obrnil stran od naših potreb, in če se včasih zdi, da je neobčutljiv na našo prošnjo za pomoč, je za to, da bi nas preizkusil in utrdil našo vero. Mi moramo nadaljevati z vpitjem: ‘Gospod pomagaj mi, Gospod pomagaj mi!’ In to je pogum.
Zdi se mi pomembno, da se tudi danes ustavimo ob vprašanju: Kaj pa je vera? Prepričan sem, da večina nima hitrega odgovora na to vprašanje. Najbrž bi v odgovor začeli pripovedovati, kako je to nekaj zapletenega, da se tega ne da povedati v parih besedah. Jezus, se zdi, je zelo preprost v pojasnilih, kaj vera je in kaj ni. Vera za Jezusa je zelo jasna zavest, da je Bog gospodar in mi služabniki, ki naj bi spolnili gospodarjevo voljo. Vera je torej v Jezusovih očeh spolnjevanje Gospodarjeve volje. To misel še lepše pojasni papež Frančišek, ko pravi takole: Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej, če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.
Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo.
Vera je torej spoznavanje Božje volje, in njeno izpolnjevanje v služenju Bogu in ljudem. Za vero ne zadošča zaupna prošnja. Očitno takšni veri nekaj manjka! Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri.
Zakaj? Nemogoče je govoriti o Bogu kot dobrem in skrbnem gospodarju, še več, kot o usmiljenem očetu – če Bog ni dober, ni Bog! – , če v nas ni hvaležnosti za vse, kar od njega prejemamo. Če ni hvaležnosti, pomeni, da Boga ne doživljamo kot dobrega in skrbnega gospodarja. Prav tako bi bilo težko služiti Bogu, če v nas ni zavesti, kaj vse smo od Boga kot gospodarja že prejeli. Zato je vero mogoče živeti le v spominjanju. Iz spominjanja se prebuja hvaležnost. Brez spominjanja postaja življenje zdolgočaseno, prazno in služenje nemogoče. In prav to se dejansko pogosto dogaja. Ko gledam npr. mlade zakonce, ali pa mlade duhovnike, redovnike – kar jih je še, – se zdi, da je vse preveč naporno, krivično itd. Mar ne postane služenje krivica prav zato, ker ni spomina. Ni spomina na tisto lepo, kar smo že doživeli, prejeli. Seveda v nekem obdobju bode ven ta ali oni problem, pa vendar smo živi zato, ker je v nas in okoli nas več življenja kot smrti, ker je več dobrega kot slabega.
Da bi v nas spomin ostal živ potrebujemo molitev. Naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej – ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Tudi v veselem služenju nam je Marija čudovit zgled. Začela je z besedami: Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči. Naj bodo to tudi naše besede, besede naše vere.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: unsplash
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
