Papež Frančišek med opoldansko molitvijo o Jezusovi spremembi (stališča) in ženini veri

Prosila ga je, da bi osvobodil hčerko, ki jo je mučil demon, a ji Gospod ni prisluhnil. Ona vztraja, zato mu učenci svetujejo, naj jo usliši, da bo nehala, toda Jezus razloži, da je njegovo poslanstvo namenjeno Izraelovim otrokom. Za to uporabi tole podobo: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Pogumna žena je odgovorila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure. To je zelo lepa pripoved. To se je zgodilo Jezusu.

Vidimo, da je Jezus spremenil svojo držo in to spremembo je dosegla moč ženine vere. Na kratko se zaustavimo pri sledečih dveh vidikih: Jezusova sprememba in vera žene.

Jezusova sprememba. On je svoje pridiganje namenil izvoljenemu ljudstvu. Zatem je Sveti Duh spodbudil Cerkev, da je šla do skrajnih meja sveta. Toda tukaj, bi lahko rekli, se to zgodi v naprej, zato se v dogodku s kánaansko ženo že izraža univerzalnost Božjega dela. Zanimiva je ta Jezusova razpoložljivost, ko pred ženino molitvijo »prehiteva načrte«, saj pred njenim primerom postane še bolj ustrežljiv in sočuten. Bog je takšen, je ljubezen in kdor ljubi ne ostane tog, vztraja, to ja, a ni tog pri svojih stališčih, ampak se pusti premakniti in ganiti. Zna spremeniti svoj program. Ljubezen je ustvarjalna. In mi kristjani, če hočemo posnemati Kristusa, smo povabljeni k razpoložljivosti za spremembo. Kako dobro dene v naših odnosih, pa tudi v življenju vere, biti učljiv, zares prisluhniti, postati nežen v imenu sočutja in dobrega za drugega, kakor je to storil Jezus s kánaansko ženo. Biti učljivi, voljni za spremembe.

Poglejmo sedaj ženino vero, ki jo Gospod pohvali tako, da reče, da je »velika« (v. 28). Učencem se je zdelo »veliko« samo njeno vztrajanje, medtem ko jo je Jezus hvalil, da je velika, je v tem videl vero. Če malo pomislimo, ta tuja žena je poznala malo ali skoraj nič izraelske verske zakone in predpise. V čem je torej njena vera? Žena ni bogata v pojmih, temveč v dejanjih. Kanaanka se je približala, padla predenj, vztrajala, se zadržala pri zgoščenem pogovoru z Jezusom, torej je premagala vsako oviro, da bi z njim govorila. Premagala je vsako oviro, da bi z njim govorila. Poglejte to konkretnost vere, ki ni neka verska oznaka, temveč osebni odnos z Gospodom. Kolikokrat pademo v skušnjavo, da zamenjamo vero z oznako. Ženina vera ni sestavljena iz teoloških pravil, ampak iz vztrajanja, saj trka, trka, trka na vrata, ne iz besed temveč iz molitve. In Bog se ne zoperstavlja, ko je zaprošen. Saj je rekel: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7).

Bratje in sestre, v luči vsega tega si lahko zastavimo nekaj vprašanj. Če začnemo pri Jezusovi spremembi, sem jaz sposoben spremeniti mnenje? Znam biti razumevajoč in sočuten ali ostajam tog pri svojih stališčih? Je v mojem srcu kaj togosti, ki ni isto kot neomajnost. Togost je slaba, neomajnost je dobra. Če izhajamo iz ženine vere, kako je z mojo vero? Se je zaustavila pri pojmih in besedah ali pa jo res živim z molitvijo in dejanji? Se znam pogovarjati z Gospodom, znam vztrajati z Njim, ali pa se zadovoljim z recitiranjem kakšnega lepega obrazca?

Naj nas Marija napravi razpoložljive za dobro in konkretno v veri.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG