Kateheza o oznanjevanju v maternem jeziku: sv. Juan Diego, glasnik Guadalupske Marije

Kateheza: Oznanjevanje v maternem jeziku: sv. Juan Diego, glasnik Guadalupske Device

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti odkrivanja gorečnosti za oznanjevanje evangelija – tiste apostolske vneme, da bi videli, kako se je ta gorečnost za oznanjevanje evangelija razvijala v zgodovini Cerkve – na tej poti se bomo danes ozrli proti Ameriki. Tu ima evangelizacija vedno živi vir: Guadalupe. Seveda je evangelij tja prišel že pred temi prikazovanji, vendar so ga žal spremljali tudi posvetni interesi. Namesto poti inkulturacije se je prepogosto ubrala prehitra pot prenašanja in vsiljevanja vnaprej oblikovanih vzorcev – na primer evropskih –, kar je pomenilo nespoštovanje avtohtonih ljudstev. Guadalupska Devica pa se pojavlja oblečena v oblačila domačinov, govori njihov jezik, sprejema in ljubi lokalno kulturo: Marija je Mati in pod njenim plaščem najde mesto vsak otrok. V Mariji je Bog postal meso in se po njej še naprej uteleša v življenju ljudstev. Devica Marija tudi nam govori v maternem jeziku, ki ga razumemo dobro. Evangelij se posreduje v materinščini. In rad bi se zahvalil številnim materam in babicam, ki ga prenašajo na svoje otroke in vnuke: vera se prenaša z življenjem, zato so matere in babice prve oznanjevalke. In evangelij se sporoča, kot to kaže Marija, v preprostosti. Marija vedno izbere preproste, tako na hribu Tepeyac v Mehiki kot v Lurdu in Fatimi: govori jim, govori vsakemu, v jeziku, ki je primeren za vse, v razumljivem jeziku, kot je bil Jezusov.

Ustavimo se pri pričevanju sv. Juana Diega, ki je glasnik, je domorodec, ki je prejel Marijino razodetje: glasnik Guadalupske Matere Božje. Bil je ponižna oseba iz staroselskega ljudstva: vanj se je uprl Božji pogled, ki rad dela čudeže po malih. Juan Diego je prišel do vere že kot odrasel in poročen mož. Decembra 1531 je bil star približno 55 let. Med potjo na hribu zagleda Božjo Mater, ki ga nežno kliče »moj mali ljubljeni sin Juanito« (Nican Mopohua, 23). Nato ga pošlje k škofu, da bi ga prosil, naj tam, kjer se je prikazala, zgradi cerkev. Juan Diego, preprost in voljan, gre z velikodušnostjo svojega čistega srca, vendar mora dolgo čakati. Končno govori s škofom, vendar mu ta ne verjame.

Ponovno sreča Devico Marijo, ki ga potolaži in prosi, naj še enkrat poskusi. Indijanec se vrne k škofu in se z veliko težavo z njim sreča, vendar ga ta, potem ko ga posluša, odslovi in pošlje ljudi, naj ga zasledujejo. Tu imamo napor, preizkušnjo pri oznanjevanju: kljub gorečnosti pride do nepričakovanih stvari, včasih iz same Cerkve. Za oznanjevanje pravzaprav ni dovolj pričevati o dobrem, treba je znati prenašati hudo. Tega ne pozabimo: za oznanjevanje evangelija ni dovolj pričati o dobrem, ampak je treba znati prenašati hudo. Kristjan dela dobro, a prenaša zlo. Oboje gre skupaj; tako je v življenju. Tudi danes, v številnih krajih, inkulturacija evangelija in evangelizacija kultur zahtevata vztrajnost in potrpežljivost, ne smemo se bati konfliktov, ne smemo obupati. V mislih imam državo, kjer so kristjani preganjani, ker so kristjani in ne morejo dobro in v miru prakticirati svoje vere.

Juan Diego, ki je obupan, ker ga je škof odslavljal, prosi Devico Marijo, naj ga odpusti in izbere nekoga, ki je bolj cenjen in sposoben od njega, vendar ga Marija vabi, naj vztraja. Pri oznanjevanju vedno obstaja nevarnost določene vdaje: ena stvar ne gre in človek se umakne, obupa in se morda zateče v lastne gotovosti, v majhne skupine in nekatere intimistične pobožnosti. Po drugi strani pa nas Devica Marija, medtem ko nas tolaži, spodbuja, da gremo naprej, in nam tako pomaga rasti, kot dobra mati, ki svojega sina, medtem ko hodi po njegovih stopinjah, pospremi v izzive sveta.

Juan Diego se tako opogumljen vrne k škofu, ta pa ga prosi za znamenje. Marija mu ga obljubi in ga potolaži z naslednjimi besedami: »Tvoj obraz naj ne bo zaskrbljen, tvoje srce naj ne bo zaskrbljeno: […] Mar nisem tukaj jaz, ki sem tvoja mati?« (ibid., 118-119). Lepo je, da Devica Marija velikokrat, ko smo potrti, žalostni, v težavah, to reče tudi nam, našemu srcu: Mar nisem tukaj jaz, ki sem tvoja mati? Vedno nam je blizu, da nas potolaži in nam da moč, da gremo naprej. Nato ga prosi, naj gre na opusteli hrib in nabere cvetje. Zima je, toda Juan Diego najde nekaj lepih cvetic, jih spravi v svoj plašč in jih ponudi Božji Materi, ki mu pravi, naj jih kot dokaz odnese škofu. Diego gre, potrpežljivo čaka, da pride na vrsto, in končno v škofovi navzočnosti razgrne svojo tilmo – s katero so se pokrivali domorodci – in pokaže rože in glej: na tkanini plašča se pojavi podoba Device Marije, tista izjemna in živa, ki jo poznamo danes in v katere oči so še vedno vtisnjeni protagonisti tistega časa. To je Božje presenečenje: ko je pripravljenost in poslušnost, lahko Bog stori nekaj nepričakovanega, v času in na način, ki ju ne moremo predvideti. In tako je bilo zgrajeno svetišče, ki ga je zahtevala Devica, in danes ga je mogoče obiskati.

Juan Diego pusti vse in s škofovim dovoljenjem posveti svoje življenje svetišču. Sprejema romarje in jih evangelizira. To se dogaja v marijanskih svetiščih, ki so cilj romanj in kraji oznanjevanja, kjer se vsi počutijo kot doma – ker je to materin dom – in čutijo hrepenenje po domu, to je hrepenenje po kraju, kjer je Mati, po nebesih. Tam je vera sprejeta na preprost način, vera je sprejeta na pristen, ljudski način in Devica Marija, kot je rekla Juanu Diegu, prisluhne našim klicem in ozdravi naše bolečine (prim. ibid., 32). Naučimo se tega: ko so v življenju težave, pojdimo k Materi; in ko je življenje srečno, pojdimo k Materi, da bi z njo podelili tudi to. Potrebujemo zatekanje v te oaze tolažbe in usmiljenja, kjer se vera izraža v maternem jeziku; kjer življenjske napore odlagamo v Marijino naročje in se vračamo v življenje z mirom v srcu, morda z mirom otrok.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG