Kateheza o venezuelskem zdravniku revnih: bl. José Gregorio Hernández Cisneros

Papež Frančišek je bl. Joséja Gregoria imenoval zdravnik revnih in apostol miru, pa tudi ljudski svetnik in misijonar upanja. Rodil se je leta 1864 v Venezueli in svoje življenje posvetil skrbi za bolnike, zlasti revne in uboge, v katerih je videl trpečega Jezusa. Moč je črpal iz molitve in tesnega odnosa z Bogom. Začutil je klic, naj svoje življenje daruje za mir. Umrl je za posledicami prometne nesreče, 29. junija 1919. Dan prej je v Parizu bila podpisana pogodba, s katero se je formalno končala prva svetovna vojna. Joséja Gregoria je med prečkanjem ceste zbilo vozilo. Umrl je v bolnišnici v Caracasu z besedami »O, Blažena Devica«. Za blaženega je bil razglašen 30. aprila 2021.

Svetopisemski odlomek: 1 Tim 2,1-4

»Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.«

Kateheza: bl. José Gregorio Hernández Cisneros, zdravnik revnih in apostol miru

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V naših katehezah še naprej srečujemo goreče pričevalce oznanjevanja evangelija. Spomnimo, da je to ena od katehez o apostolski vnemi in želji ter tudi notranji gorečnosti za širjenje evangelija. Danes se bomo podali v Latinsko Ameriko, natančneje v Venezuelo, da bi spoznali lik laika, blaženega Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Rodil se je leta 1864 in se vere naučil predvsem od svoje matere, kot je pripovedoval: »Mati me je od zibelke učila kreposti, pomagala mi je rasti v spoznavanju Boga in mi dala dejavno ljubezen kot vodilo.« Na to bodimo pozorni: mame so tiste, ki posredujejo vero. Vera se posreduje v dialektu, v maminem jeziku, v tistem dialektu, v katerem mame govorijo s svojimi otroki. Ve, mame, bodite pozorne na posredovanje vere v tem maternem dialektu.

Dejavna ljubezen je dejansko bila zvezda severnica, ki je usmerjala življenje bl. Joséja Gregoria: bil je dober in sijoč človek, veselega značaja, obdarjen z izrazito inteligenco; postal je zdravnik, univerzitetni profesor in znanstvenik. Predvsem pa je bil kot zdravnik blizu najšibkejšim, tako da je bil v svoji domovini poznan kot »zdravnik revnih«. Vedno je negoval revne. Pred denarnim bogastvom je imel raje bogastvo evangelija in je svoje življenje namenil pomoči potrebnim. José Gregorio je v revnih, bolnih, migrantih in trpečih videl Jezusa. In uspeh, ki ga ni nikoli iskal v svetu, je prejemal in ga še vedno prejema od ljudi, ki ga imenujejo »ljudski svetnik«, »apostol krščanske ljubezni«, »misijonar upanja«.

José Gregorio je bil ponižen, prijazen in ustrežljiv človek. Hkrati pa ga je gnal notranji ogenj, želja po življenju kot služenju Bogu in bližnjemu. Zaradi te gorečnosti je večkrat poskušal postati redovnik in duhovnik, vendar so mu to preprečile različne zdravstvene težave. Vendar pa se zaradi telesne šibkosti ni zaprl vase, ampak je postal kot zdravnik še bolj občutljiv za potrebe drugih; oklenil se je Previdnosti in se v duši bolj posvečal bistvenim stvarem. To je njegova apostolska gorečnost: ne sledi lastnim stremljenjem, temveč razpoložljivosti za Božje načrte. Tako je blaženi razumel, da bo s skrbjo za bolnike uresničeval Božjo voljo, pomagal trpečim, dajal upanje ubogim in pričeval o veri ne z besedami, ampak z zgledom. Na tej notranji poti je tako sprejel medicino kot duhovništvo: »duhovništvo človeške bolečine« (M. YABER, José Gregorio Hernández: Médico de los Pobres, Apóstol de la Justicia Social, Misionero de las Esperanzas, 2004, 107). Kako pomembno je, da ne prenašamo stvari pasivno, ampak, kot pravi Sveto pismo, da vse delamo iz srca in služimo Gospodu (prim. Kol 3,23).

Vprašajmo se: od kod Joséju Gregoriu toliko navdušenja, toliko gorečnosti? Iz gotovosti in moči. Gotovost je bila Božja milost. Zapisal je, da »če so na svetu dobri in slabi, so slabi tu zato, ker so sami postali slabi: dobri pa so takšni le z Božjo pomočjo« (27. maj 1914). On sam je kot prvi čutil, da potrebuje milost. Moč, iz katere je vsak dan zajemal, je bila bližina z Bogom. Bil je človek molitve in se je redno  udeleževal svete maše.

V stiku z Jezusom, ki se za vse daruje na oltarju, José Gregorio začuti, da je poklican darovati svoje življenje za mir. Potekala je prva svetovna vojna. Tako pridemo do 29. junija 1919: obišče ga prijatelj in ga najde zelo srečnega. José Gregorio je namreč izvedel, da je bila podpisana pogodba o koncu vojne. Njegova daritev je bila sprejeta in zdi se, kot da je slutil, da se je njegova naloga na zemlji končala. Tisto jutro je kot običajno bil pri maši, nato pa je želel enemu od bolnikov odnesti zdravilo. A ko je prečkal cesto, ga je zbilo vozilo. Odpeljali so ga v bolnišnico. Umrl je ob izgovarjanju Marijinega imena. Tako se je končala njegova zemeljska pot, na cesti med opravljanjem dela usmiljenja in v bolnišnici, kjer je svoje delo zdravnika spremenil v mojstrovino.

Bratje in sestre, pred tem pričevalcem se vprašajmo: kako se odzivam jaz pred Bogom, ki je navzoč v ubogih v moji bližini, pred tistimi na svetu, ki najbolj trpijo? Se me dotakne zgled Joséja Gregoria? Blaženi José Gregorio nas spodbuja tudi k zavzemanju v zvezi z velikimi družbenimi, ekonomskimi in političnimi vprašanji današnjega časa. Veliko ljudi o tem govori, veliko jih kritizira in pravi, da gre vse narobe. Toda kristjan ni poklican k temu, ampak da si umaže roke: najprej naj moli, kot nam je dejal sveti Pavel (prim. 1 Tim 2,1-4), nato pa si naj prizadeva – ne z govoričenjem – spodbujati dobro, graditi mir in pravičnost v resnici. Tudi to je apostolska gorečnost, je oznanjevanje evangelija, je krščanski blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9). Pojdimo naprej po tej poti blaženega Gregoria, laika, zdravnika in človeka vsakdanjega dela, ki ga je apostolska gorečnost spodbudila, da je v svojem življenju rodovitno živel krščansko ljubezen.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG