Križ kot poročna zaveza med Gospodom in mojo dušo

Objavljeno: 21. 09. 2023

Križ kot <strong>poročna zaveza <em>med Gospodom in mojo dušo</em></strong>

Zablodil sem kakor izgubljena ovca:

išči svojega služabnika …

(Ps 119,176)

Tisto obdobje je bilo težko za nas. Trije meseci začaranega kroga viroz. Nič strašnega. Neškodljivo. Toda izčrpavajoče. V tem obdobju sem opazila nekaj nenavadnega. Bili so dnevi, ko smo bili na robu moči, jaz pa sem imela mir in zaupanje. Po drugi strani pa sem se ob dnevih, ki so bili bolj običajni, manj zahtevni (res je, vrstili so se v neprekinjenem zaporedju), izgubljala. Preplavljali so me strah, nemoč, popolno zavračanje trpljenja. To me je presenetilo.

Zakaj sem bila včasih tako odvisna od Boga, včasih pa je moja vera izginila in se umaknila bridkosti? Prepričana, da je to odvisno od mene, od nečesa, kar počnem, sem analizirala, koliko molim, ali sem res v tej molitvi ali samo naštevam, kakšna je moja naravnanost … In seveda nisem odkrila ničesar. Zagotovo je moja molitev šibka, raztresena bolj kot zbrana, naravnanost omahljiva … Ampak tako je bilo v dobrih in slabih dneh. In kaj se zgodi, da so nekateri dnevi dobri in nekateri slabi?

Nisem Odrešenik, ampak izgubljena ovca

Ko sem pred nekaj dnevi poslušala berilo o Abrahamu in slišala besede iz zgornjega psalma, se je vse počasi postavilo na svoje mesto. Jaz nisem tisti dejavnik, ki deluje. Ali če se izrazim bolj jasno: Jaz nisem Odrešenik. Sem izgubljena ovca. Vedno. Izgubim se v strahu, zapletem se v grmovje in sem popolnoma nemočna, da bi pobegnila. Bog je tisti, ki me išče, ki pride k meni in me reši. Abraham ni prišel k Bogu, ampak Bog k Abrahamu. In “Abraham je veroval in to se mu je štelo v pravičnost”.

To je Abrahamova vera: stati sredi teme in verjeti v svetlobo, ujet in nemočen verjeti v svobodo. Norost? Božja moč! Kajti “v upanju proti vsakemu upanju” je veroval tudi Abraham. Zakaj? Vprašanje sploh ni, kaj je mogoče (in v tem vprašanju se pogosto izgubimo, vsaj jaz se), ampak kdo in kakšna oseba to počne. Abraham je to lahko le slutil, a je vseeno verjel. Mi vemo, a kljub temu dvomimo. Ali ni mogočen Bog, ki stori, kar pravi njegova beseda? Kaj je zanj nemogoče? Ali ni On Stvarnik, ki naredi, da nastane tisto, česar ni?

Seveda, ampak kaj pa jaz? Ali ga lahko zanima četrti dan visokih vnosov vlaknin v petem krogu viroze? Medtem ko sem trpela upognjena in poražena – je bil z menoj. Ko sem sredi nevihte hodila pokončno, me je nosil. On je zraven na vsakem koraku poti.

Temeljna stvar: verovati, da me Bog išče v vsakem trenutku, da je prisoten na vsakem koraku, ker me ljubi. Ni treba biti junak 24 ur na dan. Včasih je dovolj, da ne potonemo, da ohranimo glavo vsaj malo nad vodo. Vztrajati. Ne bom ostala izgubljena, zapletena v grmovju. Moj Bog, ki me ljubi, me išče, najde in reši.

Odkrijte lepoto križa

Možno je narediti še korak dlje: odkriti lepoto križa. Kristusovega križa kot izraza neizmerne ljubezni, kot poročne zaveze med Gospodom in mojo dušo. Tedaj vsako trpljenje, ki se je zdelo kot mučna mračnost, postane ljubeč Kristusov objem. Moja predanost, objemajoče trpljenje postane obnovitev zaveze.

Spim, a moje srce je budno.
Nenadoma glas! Moj ljubljeni trka:
“Odpri mi, moja sestra, moja prijateljica,
moja golobica, moja popolna …”

In kaj se spremeni v mojem življenju? Nič. Ampak vse. Otroci bodo spet bolni, jaz bom neprespana in utrujena, hiša bo razdejana, kot bi jo uničil tornado, a moje srce bo vedelo, da prihaja ljubljeni. Bog hiti, da me reši. Vedeli bodo, da vsaka neprespana noč, vsako menjavanje plenic, vsako dejanje mojega služenja ni samo to, kar se zdi. Z vsako potezo sem korak bližje nebesom.

Usmili se me, Gospod! Daj mi ljubeče srce, ki upa, se veseli in vztraja! Srce, ki vidi lepoto in sijaj velike noči, medtem ko hodi po korakih križevega pota.