Bog nas ljubi kot otroke in to počne z brezpogojno in zastonjsko ljubeznijo

Gospodar vinograda gre ven od prvih ur jutranje zarje do večera, da bi poklical nekatere delavce in na koncu plača vsem na isti način, tudi tistim, ki so delali samo eno uro (prim. Mt 20, 1-16). Zdi se, kot da gre za krivico, vendar prilike ne smemo brati z vidika kriterijev za plače, temveč nam hoče prikazati kriterije Boga, ki se ne ozira na naše zasluge, temveč nas ljubi kot otroke.

Zaustavimo se pri dveh božjih delovanjih, ki iz pripovedi pridejo na dan. Najprej, Bog gre ven ob vseh urah, da bi nas poklical in drugič, plača vsem z istim »kovancem«.

Najprej, Bog gre ven ob vseh urah, da bi nas poklical. Prilika pravi, da je gospodar »šel ven zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd« (v. 1). Toda potem nadaljuje s tem, da gre ven ob različnih urah, vse do zahoda sonca, da bi poiskal tiste, ki jih ni še nihče najel za delo. Razumimo tako, da v priliki niso delavci samo ljudje, ampak predvsem Bog, ki gre neprestano ven ves dan, ne da bi odnehal. Bog je takšen. Ne čaka na naša prizadevanja, da bi mu prišli naproti, ne da nam, preden nas išče, opraviti izpita, da bi preveril naše zasluge. Ne odneha, če zamujamo z odgovorom. Nasprotno, On sam je povzel pobudo in je v Jezusu »šel ven« proti nam, da bi nam pokazal svojo ljubezen. Išče nas ob vsaki uri dneva, ki kot zatrjuje sv. Gregor Veliki, predstavljajo različne faze in obdobja našega življenja vse do starosti (prim. Homilije o evangeliju, 19). Za njegovo srce ni nikoli prepozno, On nas vedno išče in nas čaka. Ne pozabimo tega, da nas Gospod vedno išče in nas vedno, vedno čaka.

Ravno zato, ker je tako širokega srca, Bog – gre za drugo delovanje – plača vsem z istim »kovancem«, ki je njegova ljubezen. Poglejte, to je glavni pomen prilike. Delavci zadnje ure so bili plačani kot prvi, saj je dejansko pravičnost Boga nekaj višjega, gre čez. Človeška pravičnost pravi, da se »naj da vsakemu njegovo, glede na to koliko zasluži«, medtem ko pravičnost Boga ne meri svoje ljubezni na tehtnici naših učinkov, naših dosežkov ali polomov. Bog nas ljubi in tako je. Ljubi nas, ker smo otroci in to počne z brezpogojno in zastonjsko ljubeznijo.

Bratje in sestre, včasih tvegamo, da bi imeli z Bogom »trgovski« odnos, s poudarkom bolj na naši odličnosti kot na velikodušnosti njegove milosti. Včasih se tudi kot Cerkev, namesto, da bi šla ob vsaki uri ven in odprla roke vsem, čutimo prve v razredu in sodimo oddaljene, ne da bi pomislili, da jih Bog ljubi z isto ljubeznijo, s katero ljubi nas. Pa tudi v naših odnosih, ki so tkivo družbe, pravičnost, ki jo uveljavljamo, ne uspe priti ven iz kletke obračunov in se omejujemo pri dajanju glede na to, kar prejmemo, ne da bi si upali storiti kaj več in bi stavili na učinkovitost dobrote, ki je storjena brezplačno in ljubezni, ki je podarjena z vso širino srca.

Bratje in sestre, vprašajmo se: jaz kristjan, jaz kristjanka, znam iti ven proti drugim? Sem velikodušen, velikodušna do vseh, znam dati tisti »več« razumevanja in odpuščanja, kakor je storil Jezus do mene in dela vsak dan?

Marija naj nam pomaga, da se bomo spreobrniti glede na mero Boga, ki je ljubezen brez mere.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: MG