11. oktober: Gospod, nauči nas moliti

V sodobnem času, ko je družba že močno razkristjanjena in nam splošno okolje ne more ponuditi trdne opore v krščanskem življenju, je potrebno klic na pomoč »Nauči nas moliti« vzeti zelo resno. V tem odlomku Jezus svoje učence uči molitev, ki jo vsi poznamo in postaja včasih že tako zelo stereotipna: »Oče naš«. Morda zato, ker ne znamo več moliti s srcem in vse to postaja samo še ponavljanje nekih obrazcev, velikokrat tudi z miselnostjo, da je to neka magična formula, da nam Bog po nekih vnaprej določenih tehnikah izpolni vsako željo, še tako sebično. Toda temu ni tako.

Molitev »Oče naš« je, če jo vsebinsko analiziramo, najprej globoko slavilna. Če takšno molitev nauči sam Jezus, učlovečeni Bog, Beseda, ki je postala meso, ima to veliko težo: sam Bog uči nas, ustvarjena bitja, kako sploh moliti.

Slavimo njegovo Ime; ime Jezus dejansko prihaja iz imena, s katerim se je Bog v Stari zavezi razodel Mojzesu: Jahve – in ime Ješua pomeni: Jahve rešuje. V tej molitvi nas Bog torej vabi, da ga najprej počastimo in iščemo Njegovo kraljestvo, preden ga sploh kaj prosimo. In da dajemo prednost izpolnitvi Njegove volje za nas.

Prošnja za vsakdanji kruh, torej preživetje do dne, ko bomo stali pred Njim kot usmiljenim sodnikom, je tu osnovna prošnja, prav tako odpuščanje, saj smo ga vsi potrebni, tudi med seboj. Če smo sami trdi in zamerljivi, si zapiramo pot do Božjega usmiljenja.

Pustimo ob strani razpravo, ali je naš obrazec, ki pravi »ne vpelji nas v skušnjavo«, ustrezen. Gre za to, da prosimo Boga za varstvo pred skušnjavami in za rešitev iz stisk. To ne pomeni, da ne bomo več  imeli preizkušenj, temveč da se Bog proslavlja v naših stiskah. V nebeškem kraljestvu pa bomo izvedeli, česa vsega smo bili po Božji previdnosti obvarovani v času zemeljskega veka.

S prvim delom molitve Oče naš vzpostavimo pravilen in intimen odnos z Bogom in vstopimo v bližino njega, ki je naš Oče. V tej drži ga zmoremo nato prositi z vsem zaupanjem kot njegovi ljubljeni sinovi/hčere.

Ko ga prosimo, naj nam da vsakdanji kruh, ozaveščamo, da prejemamo vse iz njegovih rok kot brezplačen dar, čeprav je mnogo stvari sad dela naših rok. Končno je tudi to, da lahko delamo, sad Očetove ljubezni in skrbi za nas. Potopljeni v odrešenje, ki nam ga je Oče podaril s prihodom svojega kraljestva, vemo, da so nam vsi grehi že odpuščeni. To nas usposablja in obvezuje, da odpuščamo tudi drugim tako, kot je nam odpuščeno. Na ta način vedno bolj živimo Božje odpuščanje in mu postajamo podobni.

Molitev mora ostati to, kar je v osnovi bila, to, kar je razvidno iz Jezusovega zgleda: pogovor z našim Očetom. Ta pa je prijazen, spoštljiv, spontan …, obogaten s tem, kar prihaja iz našega srca.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: MG