14. oktober: Blagor telesu
Evangelist Luka poroča o ženi, ki jo je prevzel lik Jezusa Kristusa. Samodejno je pomislila na mater tega mladega moža, ki je tako navdušujoče govoril in delal sijajne čudeže. V tej prevzetosti je vzkliknila »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile « (Lk 11,27). Žena, ki nam po imenu ostaja neznana, občuduje tisto mater, kateri je bilo dano, da je smela roditi, hraniti in vzgajati takšnega sina. Gospod pa jo je opozoril na Marijino resnično veličino, ko je dejal: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28).
Gotovo je bila za Marijo odlika, da se je božji Sin utelesil v njenem telesu. Kar pa jo je napravilo resnično veliko, je bila njena odprtost za Božjo besedo. Marija je prva, za katero veljajo besede blagrovanja: Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Kakor noben drug človek je Marija božjo besedo poslušala in jo v življenju uresničevala. Zato je dejal sveti Avguštin: »Marija je bolj blažena zaradi sprejetja Kristusove vere kakor pa zaradi spočetja Kristusovega telesa.« Marija je brez slehernega dvoma verovala.
V njenem srcu ni bilo pridržkov, ne strahu in ne notranje zaprtosti do Boga. Pridobitev takšne notranje odprtosti bi moralo biti hrepenenje vsakega od nas. Devištvo vere pomeni, da brez okrnjenosti sprejmemo oznanilo evangelija. Lahko pridejo trenutki, ko morda rečemo: »Tega ne razumem. Tu zahteva preveč. Glede tega sem drugačnega mnenja.« Če tudi v takšnih trenutkih ostanemo notranje odprti za resnico, se približujemo Bogu in najdemo mir srca.
To pa zlasti potrebujemo ob nenadni in nerazložljivi smrti. V Svetem pismu je zelo zanimiv stavek: Človek vidi v obraz, Bog pa vidi v človekovo srce. Četudi si mislimo in domišljamo, da dobro poznamo človeka, v resnici o njem vemo zelo malo. Njegova notranjost nam v veliki meri ostaja skrita. S svojim spoznanjem nikoli ne dosežemo zadnjih globin pri sočloveku, zaradi česar človek nikoli ne sme soditi. Zato je najbolje, da ob dejstvu nenadne smrti molčimo in končno sodbo prepustimo tistemu, ki edini pozna človekovo dušo – to je Bogu. On ve, kaj se dogaja v duši, kakšni boji se v njej odvijajo, kakšni viharji besnijo. Prepričan sem, da razume vsakega človeka in mu v svoji neskončni usmiljenosti podarja svoj mir. Usmiljeni Bog vidi v globino človekovega srca in ne samo v človekov obraz. Bog vidi tudi v najbolj temne kotičke človeške duše. Človek hrepeni po luči, veselju, sreči, toplini. Vedno znova pa se umika temi, žalosti in nesreči. Kljub vsemu pa temina tega sveta udarja v naše življenje. Usodna tema žal velikokrat dobi premoč. Zato sam kot duhovnik ob smrti, kjer človek še na poseben način doživlja temo zemeljskega bivanja, izgovarjam ponosno in odločno: In večna luč naj jim sveti. To niso samo prazne besede, ampak mislim na tistega, ki je o sebi dejal: Jaz sem luč sveta. Kristus sam se ni izognil temini tega sveta, ampak je sprejel nase našo usodo in prehodil tudi najbolj temne poti tja do grenkih ur na Oljski Gori ter do zadnje zapuščenosti na križu.
Mi, ki še ostajamo in bomo še naprej doživljali boj med svetlobo in temo, prosimo za tiste, ki so zaključili svoje boje.
Resnica osvobaja in zagotavlja resnično srečo. Deviška vera pa je poslušna vera, vera, ki se povsem izroča Bogu, ki ve, da Bog ne more varati. Resnično ljubiti Gospoda vključuje pripravljenost, da nauk Cerkve hvaležno sprejmemo v vsej njegovi polnosti in čistosti. V moči deviške vere pravimo kakor apostol Pavel: »Ničesar namreč ne moremo storiti proti resnici; delamo lahko le za resnico.«
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
