Prepustite svoje poti Gospodu
Gospod nam je rekel: “S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.” (Lk 21,19) Ali na drugem mestu: “Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.” (Mt 24,13) Vztrajajmo in bodimo stanovitni na poti iskrenega in popolnega spreobrnjenja, ki nam bo prineslo odrešenje. To je pravi, pravzaprav edini smisel vsega, kar počnemo, torej smisel našega obstoja, našega življenja. Zato mu z opiranjem na Njegovo besedo ponovno izročimo svojo besedo zaupanja in hvaležnosti. Obljubimo, da bomo še naprej zvesti njegovi volji. Recimo skupaj z Jezusom Kristusom: “Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji!”
Če že verujemo, če smo v tem trenutku pripravljeni verjeti, da Bog hrepeni po nas, da hrepeni po tem, da bi bili srečni in zdravi v duhu, duši in telesu, potem ni razloga, da bi oklevali ali odlašali z uresničitvijo njegovega hrepenenja.
Na široko odprimo vrata našega srca Gospodu in mu dovolimo, da vstopi vanj kot Kralj slave
Namesto da razmišljamo in oklevamo, na široko odprimo vrata svojega srca, da bo vanj vstopil naše Kralj slave in v njem vzpostavil svoje kraljestvo. Da bi se to zares zgodilo, moramo osvoboditi in očistiti prostore našega srca in duše, da bo lahko v njih prebival Božji Duh. Božji Duh in Satanov duh si ne moreta deliti istega templja, ne moreta živeti skupaj v istem srcu.
Verjamem, da se zavedamo, da smo včasih te prostore oddajali v najem prav našemu največjemu sovražniku, Satanu. On si jih je prisvojil, jih umazal in zlorabil proti nam. V njih si je postavil svojo bazo, iz katere je deloval ali še vedno deluje sovražno ne le do nas kot posameznikov, temveč tudi do Boga in vseh ljudi.
Žal mnogi med nami lahkomiselno in naivno trdimo, da se imamo radi, da drug drugemu želimo dobro, v tem smislu izvajamo določena dejanja in se res močno trudimo ter porabimo veliko časa in nemalo sredstev, da bi bili srečni, a nam žal ne uspeva. Zakaj? Edini pravi razlog tiči v tem, da se nismo brezpogojno predali Bogu, ki edini lahko to uresniči. Vsaka druga pot do sreče se bo sčasoma izkazala za neuspešno. Prej kot to opazimo, boljše je.
Ali nimamo dovolj neuspehov in nekaterih napačnih predstav? Ali ni čas, da pogledamo z očmi duše in se izročimo Bogu po veri, upanju in ljubezni? Ja, skrajni čas je! Če smo že začeli ta proces, se pravi, če smo že napredovali na tej poti, in upam, da nas je čim več, potem se še dodatno potrudimo, da z molitvijo, postom in žrtvovanjem ta proces okrepimo in pospešimo, da pomagamo, ne samo sebi, ampak vsem tistim, ki so v neveri, dvomih in negotovosti, da bi se tudi oni lahko odločili za pravo pot spreobrnjenja.
Kristusove priče so bile vedno neustrašni nosilci preobrazbe družbe in sveta, v katerem živimo
Brez pogumnih in neomajnih prič ni realno pričakovati, da se bodo neverniki obrnili k veri, da bodo dvomljivci prenehali dvomiti ali da bodo mlačni verniki postali goreči. Kristusove priče so bile vedno neustrašni nosilci preobrazbe družbe, njihovo pričevanje pa je še posebej potrebno danes, ko so nasprotne priče preplavile prostore duhovnega in materialnega sveta, v katerem živimo. Vendar se moramo vedno zavedati, da naša najbolj dobronamerna dejanja ne morejo ničesar spremeniti brez vodstva Svetega Duha.
Naš čas je prepreden s številnimi in težkimi problemi, vendar je prisotno tudi močno in odločno Božje delovanje, delovanje Svetega Duha v nas in okoli nas. Do cilj pridejo le tisti, ki jih Bog nosi na ramenih, tj. tisti, ki jih nosi njegov Duh, tisti, ki so se odpovedali svojih pokvarjeni volji in sprejeli Božjo voljo. Ne glede na to, kaj in koliko so storili, je bilo to še vedno premalo in ne dovolj za zmago. Zmaga je vedno Božja. V tem zmagovitem tonu se z molitvijo redno obračajmo na našega Boga, Sveto Trojico, Mater Marijo, angele in svetnike, da bi jim izročili svoje življenje. Če to storimo, je zmaga zagotovljena. Ko to vemo, se pravi, verjamemo, postane vsak strah nerazumljiv, vsaka žalost odveč, vsako omahovanje nesprejemljivo.
Kljub vsem skušnjavam in zasmehovanju Zlobca skušajmo ostati v ozračju vere in upanja na izpolnitev obljub, ki nam jih je dal naš Gospod. Vse naše skrbi, strahovi in žalosti izhajajo iz nevere v Božje obljube in iz ujetosti v lastno voljo. Zato nam vsak poskus samoreševanja prinese nove težave in nove muke. Namesto prelivanja iz praznega v prazno, se predajmo ozračju Svetega Duha, ki nam je bil obljubljen, poslan in dan, da sprejmemo Božjo voljo, ki je, kot vemo, naše odrešenje.
Težko prepustimo nadzor nekomu drugemu, tudi Gospodu
Verjamem, da se zavedamo, da je ta nasvet kljub svoji preprostosti in zveličavnosti zelo izzivalen in izjemno zahteven. Zakaj? Ker nas vabi, da svoje poti prepustimo drugemu, kar praktično pomeni, da nekomu prepustimo svoje življenje. Resda nam Božja beseda pravi, da je ta drugi naš Gospod, a kljub temu nam je težko prepustiti vse, ne imeti nadzora nad seboj, ne vedeti natančno, včasih pa sploh ne vedeti, kaj se nam dogaja in kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Zakaj je tako? Zakaj smo tako strahovito previdni in sumničavi, čeprav gre za predajo Bogu, v katerega verujemo kot v svojega Stvarnika in Očeta? Vsaj tako trdimo. Tako mislimo, toda kaj je in kakšna je naša resničnost?
Potrudimo se spoznati Božjo besedo, po kateri Bog večinoma izraža svojo voljo, predvsem pa bodimo popolnoma iskreni pred seboj in pred Bogom. Ne bojmo se tega. Za strah nimamo upravičenih razlogov, saj nam Bog jamči, prisega pri sebi in trdi:
Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat,bodo beli kakor sneg,če so rdeči kakor bagrenina,bodo beli kakor volna. (Iz 1,18)
Pretvarjanje, samoprevara in skrivanje je za nas najbolj nevarno
Najnevarnejše za nas je pretvarjanje, samoprevara, nekakšno skrivanje. Kljub našim dolgoletnim verskim izkušnjam, kljub našemu teološkemu znanju, kljub našim občutkom, določenim darovom in izkušnjam, kljub obleki, ki jo nosimo, ali položaju, ki ga zasedamo v družbi ali Cerkvi, je treba nenehno paziti na ponižnost.
Le ponižni so namreč pripravljeni priznati in sprejeti pravo stanje svoje duše. In tisto pravo stanje lahko vidimo šele, ko snamemo vse maske, še posebej t.i. svete maske. Ko gre za odstranjevanje mask, moramo vedeti, da tega ne moremo storiti sami, saj stari človek noče, ne želi in ne more napasti samega sebe in se razkrinkati, saj lahko preživi le pod krinko. Zato se lahko zgodi, da imamo več mask eno na drugi, tako da, ko snamemo zgornjo, mislimo, da smo naredili nekaj velikega v duhovnem smislu, postanemo samozadostni in samovšečni ter pademo v še večje težave, kot nas opozarja Gospod v eni izmed svojih prilik:
»Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde.Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno.Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.« (Mt 12,43-45)
Svet, v katerem živimo, iz dneva v dan postaja večji karneval. Ker gre za postopen proces, ga mnogi niti ne opazijo in ne označijo za zaskrbljujočega. In nekateri so čudežno presenečeni, ko jih opozorijo na grešnost in pogubnost neke ‘zabave’.
Človek ima lažen občutek, da mu Bog želi odvzeti življenje, ki ga trenutno živi
Če se tega ne zavedamo, ali če si zatiskamo oči pred vsem, kar se dogaja, ali če stvari in dogodke imenujemo tako, kot nam je všeč, samo da nas ne bi kdo označil za pesimista ali konservativca, potem ni čudno, da nam nekatere maske zelo ustrezajo. Brez njih bi se namreč bali samih sebe oziroma stanja, v katerem se nahajamo. Tako je današnjemu človeku vse težje poslušati Božjo besedo, priti v cerkev, moliti, saj vse to kot močan veter odstrani njegovo zaščitno masko in ga razkrije predvsem pred njim samim. Današnji človek, pa naj bo vernik ali nevernik, zaradi prvega oziroma izvirnega greha zavestno ali podzavestno čuti nasprotovanje in v določenem smislu sovražnost do Boga. Zakaj? Ker ga Bog dobronamerno razkrije, mu odstrani masko, s tem pa ogrozi položaj, ki si ga je uspel ustvariti na tem svetu, ogrozi njegovo kraljestvo in kraljevanje.
Človek ima neomajen občutek, da ga Bog hoče prikrajšati za življenje, ki ga trenutno živi, in da bi se to lahko res zgodilo, če bi se Gospodu preveč približal, zato se mu je lažje skrivati in bežati stran od Boga. Živi z neizprosnim občutkom krivde.
Bog pozna naš greh in z njim obračuna
Kot rečeno, to je začetni položaj vsakega človeka po grehu. Bog to ve in računa s takšnimi in drugačnimi razmerami v projektu odrešenja. Zato nas uči, svari, svetuje, grozi in v pozitivnem smislu kaznuje. Zakaj? Ker je dober in nas ima neskončno rad. In v tej ljubezni nas kot dobri oče želi pritegniti k sebi in nas objeti z objemom večne ljubezni. In res naredi vse, da bo tako. Žal nam je težko razumeti, še težje sprejeti, najtežje pa prepustiti svoja pota Gospodu.
To je naša in božja drama. Kako se bo ta drama končala, je odvisno od nas. Bog se je že odločil. Kaj se je odločil? Odločil se je, da nas bo rešil za vsako ceno. In plačal je za to. Njegov edinorojeni Sin je dal svoje življenje za naše odrešenje. Razodel nam je svojo besedo. Poslal nam je svojega Duha, ki nas je obdaril s potrebnimi darovi. Svojo mamo nam je dal kot Mamo. Nenehno nam daje znamenja in svarila ter tako usmerja naše misli k sebi. In pripravljen je na male in velike čudeže, samo da bi nas pritegnil k sebi. On je ljubezen, ki nas edina lahko reši skozi to dolino solz in nas pripelje v njegovo kraljestvo. Jezus nam je rekel:
Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. (Jn 16,20)
In mi? Kaj in kako smo se odločili? Ali lahko sebi in Bogu priznamo, da smo se preoblekli? Ali pa smo še vedno zamaskirani pred njim, pred drugimi in pred seboj? Misel iz 37. psalma nam svetuje: “izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil.” (Ps 37,5)
Vir: Žena vrsna
Foto: Unsplash
Prev. in prir.: MG
Obj.: MG
Povej naprej.
Oglejte si še
