Pepeževa kateheza posvečena Madeleine Delbrêl: veselje vere, živeto med neverujočimi

Pepeževa <strong>kateheza posvečena Madeleine Delbrêl:</strong> <em>veselje vere, živeto med neverujočimi</em>
Sveti oče je katehezo med splošno avdienco v sredo, 8. novembra, namenil francoski Božji služabnici Madeleine Delbrêl iz prve polovice 20. stoletja. Veselje vere jo je pripeljalo do tega, da je v njej dozorela odločitev za življenje, ki je v celoti podarjeno Bogu – v srcu Cerkve in v srcu sveta je delila življenje z revnimi in neverujočimi.

Svetopisemski odlomek: Mt 5,13-16

[Jezus je rekel svojim učencem:] »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Kateheza: Madeleine Delbrêl. Veselje vere med neverujočimi

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Med številnimi pričevalci gorečnosti za oznanjevanje evangelija – gorečimi evangelizatorji – vam danes predstavljam lik Francozinje iz 20. stoletja, častitljive Božje služabnice Madeleine Delbrêl. Rodila se je leta 1904 in umrla leta 1964. Bila je socialna delavka, pisateljica in mistikinja ter je več kot trideset let živela na revnih delavskih obrobjih Pariza. Očarana ob srečanju z Gospodom je zapisala: »Ko enkrat spoznamo Božjo besedo, nimamo pravice, da je ne bi sprejeli; ko smo jo sprejeli, nimamo pravice, da se ne bi utelesila v nas; ko se utelesi v nas, nimamo pravice, da bi jo obdržali zase: od tistega trenutka naprej pripadamo tistim, ki jo čakajo« (La santità della gente comune, Milano 2020).

Madeleine, ki je najstništvo živela v agnosticizmu – v nič ni verovala –, se je stara okoli dvajset let srečala z Gospodom, potem ko je nanjo naredilo velik vtis pričevanje nekaterih verujočih prijateljev. Podala se je na pot iskanja Boga in dala glas globoki žeji, ki jo je čutila v sebi. Razumela je, da je »praznina, ki je kričala v njeni tesnobi«, Bog, ki jo je iskal (Abbagliata da Dio. Corrispondenza 1910-1941, Milano 2007). Veselje vere jo je pripeljalo do tega, da je dozorela izbira za življenje, ki je v celoti podarjeno Bogu, v srcu Cerkve in v srcu sveta, preprosto tako, da je v bratstvu delila življenje »ljudi z ulice«. Poetično se obrača k Jezusu in zapiše: »Da bi bili s Teboj na Tvoji poti, moramo hoditi, četudi nas naša lenoba prosi, da bi ostali. Izbral si nas, da bi bili v nenavadnem ravnovesju, ravnovesju, ki ga je mogoče vzpostaviti in ohraniti le v gibanju, le v zagonu. Nekako tako kot kolo, ki ne more stati, ne da bi se obračalo […] Vzravnani smo lahko samo s premikanjem naprej, z gibanjem, v zagonu dejavne ljubezni.« To je tisto, kar imenuje »duhovnost kolesa« (Umorismo nell’Amore. Meditazioni e poesie, Milano 2011). Samo tako, da hodimo, živimo ravnovesje vere.

Madeleine je imela srce v nenehnem izhodu. Pustila se je izzvati kriku revnih. Čutila je, da mora živi Bog evangelija goreti v nas, dokler ne ponesemo njegovega imena tistim, ki ga še niso našli. V tem duhu, obrnjena k drgetanju sveta in vpitju revnih, se je Madeleine čutila poklicana »živeti Jezusovo ljubezen v celoti in dobesedno, od olja dobrega Samarijana do kisa Kalvarije, in mu tako za ljubezen dati ljubezen […], da bi se s tem, ko ga ljubim brez zadržka in se pustim ljubiti do konca, obe veliki zapovedi ljubezni utelesili in postali ena sama« (La vocation de la charité, 1, Œuvres complètes XIII, Bruyères-le-Châtel).

Madeleine nas uči še nekaj drugega: da smo z evangeliziranjem evangelizirani. Ko evangeliziramo, smo evangelizirani. Zato je sveti Pavel rekel: »Gorje meni, če ne bi oznanjal« (prim. 1 Kor 9,16). Ko evangeliziramo druge, evangeliziramo sami sebe, in to je lep nauk. Ob pogledu na to evangeljsko pričevalko se tudi mi učimo, da je Gospod navzoč v vsaki situaciji ter osebnih ali družbenih okoliščinah našega življenja. Kliče nas, naj živimo v svojem času, naj delimo življenje z drugimi, naj se pomešamo z radostmi in žalostmi sveta. Predvsem pa nas uči, da nam tudi sekularizirana okolja pomagajo k spreobrnjenju, saj stiki z neverujočimi spodbujajo vernika k nenehnemu premisleku lastnega  načina verovanja in k ponovnemu odkrivanju vere v njeni bistvenosti (prim. Noi delle strade, Milano 1988).

Naj nas Madeleine Delbrêl uči živeti to vero »v gibanju«, to rodovitno vero, ko vsako dejanje vere postane dejanje dejavne ljubezni pri oznanjevanju evangelija. Hvala.


Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: NN

Povej naprej.