20. november: zgodba slepega

Pomislimo na zgodbo slepega. Bil je slep, sedel je in beračil ob robu ceste na obrobju svojega mesta. Ni anonimna oseba, ima obličje. Slepi se postavi na prežo: storil bi vse, kar je mogoče, da bi srečal Jezusa. Veliko ljudi je storilo isto: spomnimo se Zaheja, ki je splezal na drevo. Veliko ljudi je hotelo videti Jezusa: tudi on.

Tako ta mož vpije na vse grlo. On ne vidi; ne ve, če je Jezus blizu ali daleč, ampak ga sliši, to razume zaradi množice, ki se v določenem trenutku poveča in približa … Vendar pa je on popolnoma sam in nikogar ne skrbi za to. In kaj stori? Vpije. In vpije ter še naprej vpije. Uporabi edino orožje, ki ga ima: glas. Začne vpiti: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!«

Njegovo ponavljajoče se kričanje je moteče, ne zdi se olikano, in mnogi ga grajajo in mu pravijo, naj utihne. Vendar pa ne utihne, ampak še glasneje vpije. To je tista tako lepa trmoglavost tistih, ki želijo določeno milost in trkajo, trkajo na vrata Božjega srca … On vpije, trka. Ta izraz, »Davidov Sin«, je zelo pomemben; pomeni »Mesija«: izpriča Mesija, gre za izpoved vere, ki prihaja iz ust človeka, ki so ga vsi prezirali.

In Jezus prisluhne njegovemu kriku. Njegova molitev se dotakne njegovega srca, Božjega srca, in zanj se odprejo vrata rešitve. Jezus govori z njim, reče mu, naj izrazi svojo željo – to je pomembno – in tedaj krik postane prošnja: »Da bi spregledal, Gospod«.

Jezus mu reče: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.«  Tistemu ubogemu, nebogljenemu, preziranemu možu prizna vso moč njegove vere, ki priteguje usmiljenje in moč Boga. Vera pomeni imeti roki dvignjeni, glas, ki vpije in prosi za dar rešenja. Katekizem pravi, da je »ponižnost temelj molitve«. Molitev prihaja iz našega stanja pomanjkanja, iz naše nenehne žeje po Bogu.

Vera je krik, kakor smo videli pri slepemu; nevera je zadušiti tisti krik.  Vera je nasprotovanje mučnemu stanju, čigar vzroka ne razumemo: nevera je omejiti se na to, da prenašamo situacijo, kateri smo se prilagodili. Vera je upanje, da smo rešeni; nevera je navaditi se na zlo, ki nas stiska in tako iti naprej.

Močnejši od kakršnegakoli nasprotnega utemeljevanja je v srcu človeka glas, ki kliče. Vsi imamo v sebi ta glas. Glas, ki pride na dan spontano, ne da bi mu kdorkoli zapovedal, glas, ki nas sprašuje po smislu naše poti tukaj, posebej kadar se znajdemo v temi: »Jezus, usmili se me! Jezus, usmili se me!« To je lepa molitev.

Vendar pa, ali niso morda te besede vklesane v celotno stvarstvo? Vse kliče in ponižno prosi, da bi skrivnost usmiljenja našla svojo dokončno izpolnitev. Ne molijo le kristjani. Vendar pa je lahko obzorje še bolj razširjeno: Pavel zatrdi, da celotno stvarstvo »zdihuje in trpi porodne bolečine«. Umetniki pogosto izražajo ta tihi krik stvarstva, ki stiska vsako stvaritev ter se pokaže predvsem v srcu človeka, saj je človek »pred Bogom berač«. To je lepa definicija človeka: berač pred Bogom«.

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN