Papež med opoldansko molitvijo: Prosimo Marijo, da bomo premagali strah in zaupali Gospodu

Gospodar se odpravi na potovanje in svoje talente oziroma svoje dobrine, kapital, zaupa svojim služabnikom. Talenti so bili denar. Talente jim razdeli na osnovi posameznikovih zmožnosti. Ob povratku zahteva obračun o tem, kaj so storili. Dva sta podvojila, kar sta prejela in gospodar ju pohvali, medtem ko je tretji iz strahu zakopal svoj talent in mu ga lahko samo vrne, zaradi česar je strogo pograjan. Če pogledamo to priliko, se lahko naučimo dveh različnih načinov, kako se približati Bogu.

Prvi način je od tistega, ki zakoplje talent, ki ga je prejel. Ne ve nič o bogastvu, ki mu ga je Bog dal. Ne zaupa ne gospodarju ne sebi. Svojemu gospodu namreč reče: »Vem, da si trd človek, žanješ, kjer nisi sejal in zbiraš, kjer nisi raztresal« (v. 24). Do njega čuti strah. Ne vidi spoštovanja in zaupanja, ki mu jih daje gospod, ampak vidi le delovanje nekega gospodarja, ki zahteva več kot daje, sodnika. To je njegova predstava o Bogu, saj ne more verovati v njegovo dobroto. Ne uspe verovati v Gospodovo dobroto do nas. Zato se ustavi in se ne pusti vključiti v poslanstvo, ki ga je prejel.

Poglejmo torej drugi način v drugih dveh protagonistih, ki gospodarjevo zaupanje povrneta tako, da tudi ona dva njemu zaupata. Ta dva vložita vse, kar sta prejela, čeprav na začetku ne vesta, če bo vse dobro. Zato proučujeta, vidita možnosti in previdno iščeta boljše. Sprejmeta tveganje zavzetosti. Zaupata, proučujeta in tvegata. Tako imata pogum, da delujeta svobodno, ustvarjalno in pridobita novo bogastvo (prim. vv. 20-23).

Bratje in sestre, to je razpotje, ki ga imamo pred Bogom: strah ali zaupanje. Ali imaš strah pred Bogom ali pa zaupanje v Gospoda. Kot protagonisti prilike smo tudi mi – čisto vsi – prejeli talente, veliko bolj dragocene, kot je denar. Vendar pa je veliko tega, kako jih bomo vložili, odvisno od zaupanja v Gospoda, ki osvobaja naša srca, ki nam daje, da smo svobodni in ustvarjali v dobrem. Ne pozabite tega, da zaupanje vedno osvobaja, strah hromi. Zapomnimo si, da strah blokira sposobnosti, zaupanje jih osvobaja. To velja tudi pri vzgoji otrok.

In se vprašajmo: Verujem, da je Bog Oče in mi zaupa darove, ker mi zaupa? In ali jaz tako zaupam vanj, da vse stavim na kocko, ne da bi izgubil pogum, tudi kadar sadovi niso ne zagotovljeni in ne vnaprej znani? Ali znam vsak dan v molitvi reči: »Gospod, vate zaupam, daj mi moč, da bom šel naprej, saj jaz zaupam vate, s stvarmi, ki si mi jih ti dal?« Povej mi, kako naj grem z njimi naprej. Končno tudi kot Cerkev: ali v svojem okolju gojimo ozračje zaupanja in medsebojnega spoštovanja, ki nam pomaga iti skupaj naprej in ki sprosti ljudi ter v vseh spodbuja ustvarjalnost ljubezni? Premislimo to.

Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo premagali strah – nikoli ne bojte Boga; strahospoštovanje da, ne pa strah – in zaupali Gospodu.