Sveti oče v knjigi o jaslicah: Najti veličino v majhnosti, ki jo Bog tako zelo ljubi

Papež Frančišek v predgovoru spomni, da je dvakrat želel obiskal Greccio. Prvič, da bi videl kraj, kjer je sveti Frančišek Asiški pred 800 leti »izumil jaslice«, ki so zaznamovale tudi papeževo otroštvo. V hiši njegovih staršev v Buenos Airesu – dodaja – to znamenje božiča ni nikoli manjkalo.

Drugič se je vrnil v Greccio, ko je podpisal apostolsko pismo Admirabile signum o smislu in pomenu jaslic v današnjem času. Obakrat je imel posebno doživetje v votlini, kjer lahko občudujemo srednjeveško fresko, na kateri sta upodobljeni noč v Betlehemu in v Grecciu.

Šlo je za čustvo, ki papeža spodbuja k poglobitvi krščanske skrivnosti, ki »se rada skriva v vsem, kar je neskončno majhno«. »Učlovečenje Jezusa Kristusa dejansko ostaja središče Božjega razodetja, čeprav z lahkoto pozabimo, da je njegovo razkrivanje tako diskretno, da ga ne opazimo.«

Majhnost je namreč pot, ki vodi v srečanje z Bogom, nadaljuje sveti oče. »Nebeško je imeti ideale, ki jih ne omejuje nič, kar obstaja, ideale, ki so hkrati vsebovani in živeti v najmanjših stvareh življenja. Skratka, ne smemo se bati velikih stvari, ampak moramo iti naprej in se zavedati manjših stvari.«

Po papeževih besedah je to tudi razlog, zaradi katerega »varovanje duha jaslic« postane »zdrava potopitev v Božjo prisotnost, ki se razodeva v majhnih, včasih banalnih in ponavljajočih se vsakdanjih stvareh«. »Znati se odpovedati tistemu, kar zapeljuje in vodi na slabo pot, da bi razumeli in izbrali Božje poti, je naloga, ki nas čaka.« Glede tega je razločevanje velik dar, za katerega moramo v molitvi vedno prositi. »Pastirji v jaslicah so tisti, ki sprejmejo Božje presenečenje in s čudenjem doživijo srečanje z Njim ter ga počastijo: v majhnosti prepoznajo Božje obličje. Človeško gledano smo vsi nagnjeni k iskanju veličine, a zares jo znati najti je dar: znati najti veličino v majhnosti, ki jo Bog tako zelo ljubi.«

Sveti oče spomni, da se je januarja 2016 blizu svetišča prvih jaslic v Grecciu srečal z mladimi. Dejal jim je – in to želi povedati tudi mladim današnjega časa – da imamo v božični noči dve znamenji, ki nas vodita, da prepoznamo Jezusa. Eno je »nebo, polno zvezd«. Veliko jih je,

 neskončno število, a med njimi izstopa ena posebna zvezda, tista, ki modre spodbudi, da zapustijo svoje domove in začnejo potovanje, se podajo na pot, za katero ne vedo, kam jih bo popeljala. »Tako se zgodi tudi v našem življenju. V določenem trenutku nas neka posebna zvezda vabi, da sprejmemo neko odločitev, nekaj izberemo, se podamo na pot. Boga moramo na vso moč prositi, naj nam pomaga videti to zvezdo, ki nas usmerja proti nečemu, kar je več od naših navad, saj nas tista zvezda vodi k motrenju Jezusa, tistega otroka, ki se rodi v Betlehemu in želi našo popolno srečo.«

V tej noči, ki je zaradi Odrešenikovega rojstva postala sveta, pa najdemo še eno močno znamenje, nadaljuje papež. »Angeli pokažejo pastirjem otroka, rojenega v jaslih. To ni znamenje moči, samozadostnosti ali napuha. Ne. Večni Bog se poniža v nezaščiteno, krotko in ponižno človeško bitje. Bog se je pomanjšal, da bi mi lahko hodili z Njim in bi On lahko bil poleg nas, ne nad nami ali daleč od nas.«

Čudenje in občudovanje sta po papeževih besedah dve občutenji, ki vsakega človeka, tako male kot velike, prevzameta pred jaslicami, ki so kot živi evangelij, ki prežema strani Svetega pisma. Ni pomembno, kako so jaslice postavljene. Vsako leto so lahko iste ali drugačne. Kar je pomembno, je, da nagovarjajo življenje.

Sveti oče spomni na Tomaža Čelanskega, prvega življenjepisca svetega Frančiška, ki opisuje božično noč leta 1223 – letos mineva osemsto let od tistega dogodka. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, volom in oslom. Ljudje, ki so se tam zbrali, so ob božičnem prizoru doživeli neizmerno veselje. Nato je duhovnik nad jaslimi slovesno obhajal evharistijo ter tako pokazal povezanost med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priložnosti v Grecciu ni bilo nobenih kipcev. Jaslice so sestavljali in doživeli tam navzoči.

»Prepričan sem – sklene sveti oče – da lahko prve jaslice, ki so postale veliko delo evangelizacije, tudi danes prebudijo čudenje in občudovanje. To, kar je sveti Frančišek začel s preprostostjo tistega znamenja, se tako ohranja kot pristna oblika lepote naše vere.«

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: NN