Poslanica papeža Frančiška za 38. svetovni dan mladih: »Veseli v upanju« (Rim 12,12)

Objavljeno: 28. 11. 2023

|

Poslanica papeža Frančiška za <strong>38. svetovni dan mladih:</strong> <em>»Veseli v upanju« (Rim 12,12)</em>
Poslanica svetega očeta Frančiška za 38. svetovni dan mladih, ki smo ga na svetovni ravni obhajali po škofijah na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, 26. novembra 2023. V Sloveniji ta dan obeležimo v septembru, ko je na tretjo septembrsko soboto srečanje mladih v Stični.
Papež je poslanici dal naslov: »Veseli v upanju« (Rim 12,12).

POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA

ZA XXXVIII. SVETOVNI DAN MLADIH

26. novembra 2023

»Veseli v upanju« (Rim 12,12)

Dragi mladi!
Meseca avgusta sem se srečal sto tisoči vaših vrstnikov iz vsega sveta, ki so se zbrali v Lizboni za Svetovni dan mladih. V časih pandemije smo sredi številnih negotovosti gojili upanje, da se bo to veliko praznovanje srečanja s Kristusom in z drugimi mladimi lahko uresničilo. To upanje se je uresničilo in za mnoge izmed nas, ki smo bili tam – vključno z mano – je preseglo vsa pričakovanja! Kako lepo je bilo naše srečanje v Lizboni! Pravo doživetje spremenjenja, eksplozije luči in veselja!

Na koncu zaključne maše na »Polju milosti« sem nakazal naslednjo postajo našega medcelinskega romanja: Seul v Koreji leta 2027. Še pred tem pa sem se z vami dogovoril za srečanje v Rimu leta 2025, za Jubilej mladih, kjer boste tudi vi »romarji upanja«.

Vi, mladi, ste namreč veselo upanje Cerkve in človeštva, ki je vedno na poti. Rad bi vas prijel za roko in skupaj z vami prehodil pot upanja. Rad bi govoril z vami o našem veselju in upanju, pa tudi o žalosti in tesnobi naših src in človeštva, ki trpi (prim. Pastoralna konstitucija Veselje in upanje, 1). V teh dveh letih priprave na jubilej bomo najprej premišljevali ob pavlinskem izrazu »Veseli v upanju« (Rim 12,12), da bi potem poglobili izraz preroka Izaija: »Tisti, ki zaupajo v Gospoda, hodijo, pa ne omagajo« (prim. Iz 40,13).

Od kod prihaja to upanje?
»Veseli v upanju« (Rim 12,12) je spodbuda sv. Pavla skupnosti v Rimu, ki se nahaja v obdobju hudega preganjanja. Dejansko »veselje v upanju«, ki ga oznanja apostol, izvira iz Kristusove velikonočne skrivnosti, iz moči njegovega vstajenja. Ni sad človeškega prizadevanja, umskih sposobnosti ali umetnosti. To je veselje, ki izhaja iz srečanja s Kristusom. Krščansko veselje prihaja iz Boga samega, iz spoznanja, da nas On ljubi.

Ko je Benedikt XVI. razmišljal o izkustvu, ki ga je doživel na Svetovnem dnevu mladih v Madridu leta 2011, se je vprašal: Veselje, »od kod prihaja? Kako ga razlagati? Gotovo je veliko dejavnikov, ki delujejo skupaj. Tisti odločilni pa je […] gotovost, ki prihaja iz vere: zaželen sem. Imam nalogo v zgodovini. Sprejet sem, ljubljen sem«. In je pojasnil: »Navsezadnje potrebujemo brezpogojno sprejetost. Le če me Bog sprejme in se o tem prepričam, dokončno vem: dobro je, da sem. […] Dobro je bivati kot človek, tudi v težkih časih. Vera razveseljuje od znotraj« (Nagovor Rimski kuriji, 22. decembra 2011).

Kje je moje upanje?
Mladost je čas poln upov in sanj, ki jih hranijo lepe resničnosti, ki bogatijo naše življenje: sijaj stvarstva, odnosi z našimi najdražjimi in prijatelji, umetniška in kulturna doživetja, znanstvena in tehnična spoznanja, pobude, ki pospešujejo mir, pravičnost in bratstvo, in tako naprej. Vendar pa živimo v času, v katerem se zdi, da je upanje za mnoge, tudi mlade, velika odsotnost. Žal je veliko vaših vrstnikov, ki doživljajo vojne, nasilje, najstniško nasilje in različne stiske, ki jih mučijo obup, strahovi in depresija. Počutijo se, kot bi bili zaprti v temno ječo in ne morejo videti sončnih žarkov. To dramatično dokazuje visoka stopnja samomorov med mladimi v različnih državah. Kako v takšnih okoliščinah doživeti veselje in upanje, o katerih govori sv. Pavel? Nevarno je, da bi prevladal obup, misel, da je nekoristno delati dobro, ker tega ne bo nihče ne cenil in ne prepoznal, kot beremo v Jobovi knjigi: »Kje je torej moje upanje? Moje upanje! Kdo ga more zagledati?« (Job 17,15).

Pred dramami človeštva, predvsem pred trpljenjem nedolžnih, tudi mi, tako kot beremo v nekaterih psalmih, sprašujemo Gospoda: »Zakaj?« No, mi smo lahko del Božjega odgovora. Mi, ki nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti, smo lahko izraz njegove ljubezni, ki rojeva veselje in upanje tudi tam, kjer se to zdi nemogoče. Na misel mi prihaja glavna oseba filma »Življenje je lepo«. Mlad oče, ki mu z obzirnostjo in z domišljijo uspe spremeniti trdo resničnost v neke vrste pustolovščino in igro, ter tako sinu podari »oči upanja« ter ga obvaruje pred strahotami koncentracijskega taborišča, ko zaščiti njegovo nedolžnost in prepreči, da bi mu človeška hudobija ukradla prihodnost. A to niso samo izmišljene zgodbe! To vidimo v življenju tolikih svetnikov, ki so bili priče upanja, čeprav sredi najbolj okrutnih človeških hudobij. Pomislimo na sv. Maksimiljana Kolbeja, na sv. Jožefo Bakhito, ali na blaženega Jožefa in Viktorijo Ulma z njunimi sedmimi otroki.

Možnost vžiganja upanja v srcih ljudi, izhajajoč iz krščanskega upanja, je mojstrsko osvetlil sv. Pavel VI., ko nas je spomnil: »Kristjan ali skupina kristjanov sredi človeške skupnosti, v kateri živijo, […] na zelo preprost in spontan način izžarevajo vero v nekatere vrednote, ki presegajo trenutne vrednote, in upanje v nekaj, kar se ne vidi in česar si človek ne bi drznil si predstavljati« (Apostolska spodbuda O oznanjevanju evangelija, 21).

»Malo« upanje
Francoski pesnik Charles Péguy na začetku svoje pesmi o upanju govori o treh teologalnih krepostih – veri, upanju in ljubezni – kot o treh sestrah, ki hodijo skupaj:
»Malo upanje napreduje med svojima velikima sestrama in sploh ni opazno.

[…] In ona, ta majcena, vleče vse.
Kajti vera vidi samo to, kar je.
Ona pa vidi to, kar bo.
Ljubezen ljubi samo to, kar je.
Ona pa, ona ljubi to, kar bo.

[…] Ona je tista, ki pomaga ostalima dvema hoditi.
In ki ju vleče.
In ki pomaga hoditi vsem«
(Preddverje skrivnosti druge kreposti).

Tudi sam sem prepričan o tem ponižnem, »majhnem«, pa vendarle temeljnem značaju upanja. Poskusite pomisliti: kako bi mogli živeti brez upanja? Kakšni bi bili naši dnevi? Upanje je sol vsakdanjega življenja.

Upanje, luč, ki sveti v noči
V krščanski tradiciji velikonočnega tridnevja je velika sobota dan upanja. Med velikim petkom in velikonočno nedeljo je kot srednji svet med obupom učencev in njihovim velikonočnim veseljem. To je kraj, na katerem se rodi upanje. Cerkev se na ta dan tiho spominja Kristusovega spusta v predpekel. V slikovni upodobitvi ga lahko vidimo na številnih ikonah. Prikazujejo nam Kristusa, bleščečega se v luči, ki se spušča v najgloblje temine in gre skoznje. Tako je: Bog se ne omeji na sočutno gledanje naših območij smrti ali na klicanje od daleč, ampak v naša doživetja pekla vstopi kot luč, ki sveti v temi in jo premaga (prim. Jn 1,5). To lepo izrazi pesem v južnoafriškem jeziku Xhosa: »Tudi če je upanja konec, s to pesmijo prebujam upanje. Moje upanje se budi, ker upam v Gospoda. Upam, da se bomo združili! Ostanite močni v upanju, kajti srečen konec je blizu«.

Če dobro premislimo, je bilo to upanje Device Marije, ki je ostala sama pod Jezusovim križem, prepričana, da je »srečen konec« blizu. Marija je žena upanja, Mati upanja. Na Kalvariji »na osnovi upanja proti upanju« (Rim 4,18) ni pustila, da bi v njenem srcu ugasnila gotovost vstajenja, ki ga je napovedal njen Sin. Ona tišino velike sobote napolnjuje z ljubečim pričakovanjem, polnim upanja, in v učence vliva gotovost, da bo Jezus premagal smrt in da zlo ne bo zadnja beseda.

Krščansko upanje ni lahek optimizem in ni placebo za lahkoverneže. Gre za gotovost, zakoreninjeno v ljubezen in vero, da nas Bog nikoli ne pušča samih in drži svojo obljubo: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj« (Ps 23,4). Krščansko upanje ni zanikanje bolečine in smrti, pač pa je obhajanje ljubezni vstalega Kristusa, ki je vedno z nami, tudi kadar se zdi, da je daleč. »Za nas je Kristus sam velika luč upanja in voditelj v naši noči, ker je ‘bleščeča jutranja zvezda’« (Apostolska spodbuda Kristus živi, 33).

Gojiti upanje
Ko se v nas vžge iskrica upanja, je včasih nevarnost, da bi jo zadušile skrbi, strahovi in dolžnosti vsakdanjega življenja. Iskra pa potrebuje zrak, da še naprej žari in oživlja v velikem ognju upanja. Blagi vetrič Svetega Duha goji upanje. Mi pa lahko na različne načine sodelujemo pri tem gojenju.

Upanje goji molitev. Z molitvijo se upanje varuje in obnavlja. Z molitvijo ohranjamo prižgano iskrico upanja. »Molitev je prva moč upanja. Moliš in upanje raste, napreduje« (Kateheza, 20. maja 2020). Molitev je kot vzpenjanje na višino. Ko smo na zemlji, pogosto ne moremo videti sonca, ker je nebo pokrito z oblaki. Če pa se povzpnemo nad oblake, nas obdata svetloba in toplota sonca in v tem doživetju ponovno odkrijemo gotovost, da je sonce vedno tukaj, tudi kadar se vse zdi sivo.

Dragi mladi, kadar vas obdajajo goste megle strahu, dvoma in zatiranja ter ne vidite več sonca, se podajte na pot molitve. Kajti »če mi nihče več ne prisluhne, me Bog še vedno posluša« (Benedikt XVI., Okrožnica Odrešeni v upanju, 32). Spričo skrbi, ki se nas lotevajo, si vsak dan vzemimo čas za počivanje v Bogu: »Le pri Bogu se umiri moja duša, kajti od njega je moje upanje« (Ps 62,6).

Upanje spodbujajo naše vsakodnevne odločitve. Povabilo k veselju v upanju, ki ga sv. Pavel namenja kristjanom v Rimu (Rim 12,12), zahteva zelo konkretne odločitve v vsakdanjem življenju. Zato vas spodbujam, da se odločite za način življenja, ki temelji na upanju. Naj navedem primer: zdi se, da je na družbenih omrežjih lažje deliti slabe novice kot novice upanja. Zato vam dajem konkreten predlog: skušajte vsak dan deliti eno besedo upanja. Postanite sejalci upanja v življenja vaših prijateljev in vseh tistih, ki vas obdajajo. Kajti »upanje je preprosto, je krepost, na kateri se dela – recimo tako – vsak dan […]. Vsak dan se moramo spomniti, da imamo jamstvo, ki je Duh, ki z majhnimi stvarmi deluje v nas« (Jutranje premišljevanje, 29. oktobra 2019).

Prižgati baklo upanja
Včasih greste zvečer s prijatelji ven in če je temno, vzamete pametni telefon in prižgete lučko za osvetlitev. Na velikih koncertih vas na tisoče premika te moderne lučke v ritmu glasbe in tako ustvarjate očarljiv prizor. Ponoči luč poskrbi, da vidimo stvari na nov način in celo v temi se pokaže razsežnost lepote. Tako je z lučjo upanja, ki je Kristus. On, njegovo vstajenje, osvetljuje naše življenje. Z njim vse vidimo v novi luči.

Pravijo, da je sv. Janez Pavel II., ko so ljudje prišli k njemu, da bi se z njim pogovorili o nekem problemu, najprej vprašal: »Kako se to kaže v luči vere?« Tudi pogled, ki ga osvetljuje upanje, pokaže stvari v drugačni luči. Zato vas povabim, da sprejmete ta pogled v svoje vsakdanje življenje. Kristjan, ki ga navdihuje Božje upanje, je poln drugačnega veselja, ki prihaja od znotraj. Izzivi in težave so in vedno bodo, toda če smo obdarjeni z »vere polnim« upanjem, se bomo z njimi spoprijeli vedoč, da nimajo zadnje besede, in mi sami bomo postali majhna bakla upanja za druge.

Tudi vsak izmed vas lahko to postane, kolikor njegova vera postane konkretna, kolikor se prilega resničnosti in zgodovini vaših bratov in sester. Pomislimo na Jezusove učence, ko so ga nekega dne na visoki gori videli obsijanega z veličastno svetlobo. Če bi ostali tam zgoraj, bi to bil čudovit trenutek zanje, drugi pa bi ostali izključeni. Morali so priti dol. Ne smemo bežati pred svetom, ampak ljubiti naš čas, v katerega nas Bog ni postavil brez razloga. Srečni smo lahko le, če milost, ki nam jo Gospod podarja iz dneva v dan, delimo z brati in sestrami.

Dragi mladi. Ne bojte se z vsemi deliti upanje in veselje vstalega Kristusa! Varujte iskro, ki je zažarela v vas, a istočasno jo podarjajte. Spoznali boste, da bo rasla! Krščanskega upanja ne moramo zadrževati zase kot lepo čustvo, saj je namenjeno vsem. Posebej bodite blizu tistim vašim prijateljem, ki se morda na videz smehljajo, vendar v sebi jočejo, ker nimajo upanja. Ne pustite se okužiti z brezbrižnostjo in individualizmom. Ostanite odprti kot kanali, po katerih lahko teče Jezusovo upanje in se širi v okolja, kjer živite.

»Kristus živi. On je najčudovitejša mladost tega sveta!« (Apostolska spodbuda Kristus živi, 1). Tako sem vam pisal pred skoraj petimi leti po sinodi mladih. Vse, posebno tiste, ki ste vključeni v mladinsko pastoralo, vabim, da ponovno vzamete v roke Sklepni dokument leta 2018 in Apostolsko spodbudo Kristus živi. Napočil je čas, da skupaj ocenimo stanje in si skupaj prizadevamo za popolno uresničitev te nepozabne sinode.

Vse svoje življenje zaupajmo Mariji, Materi upanja. Uči nas nositi v sebi Jezusa, naše veselje ter upanje in ga podarjati drugim. Srečno pot, dragi mladi! Blagoslavljam vas in vas spremljam z molitvijo. Pa tudi vi molite zame!

Rim, sv. Janez v Lateranu, 9. novembra 2023,
praznik posvetitve Lateranske bazilike.


Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: NN

Povej naprej.