27. december: Janez je Petra prehitel

Janez je Petra prehitel

V evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, nam Janez pripoveduje o tistem nepojmljivem jutru, ki je za vedno spremenilo zgodovino človeštva. Dan po soboti ob prvem svitanju jutranje zarje začnejo okoli Jezusovega groba vsi teči. Marija Magdalena teče, da bi obvestila učence; Peter in Janez tečeta proti grobu… Vsi tečejo, vsi čutijo nujno potrebo, da se premaknejo. Ne sme se izgubljati časa, potrebno je pohiteti. Kakor je to storila Marija, se spomnite? Komaj je spočela Jezusa, že je tekla na pomoč Elizabeti.

Toliko vzrokov je, da tečemo. Pogosto samo zato, ker je toliko stvari za postoriti in nimamo zato nikoli dovolj časa. Spet drugič hitimo, ker nas privlači nekaj novega, lepega in zanimivega. Nasprotno pa se spet drugič teče, da se uide grožnji, nevarnosti…

Jezusova učenca tečeta, ker sta prejela novico, da je Jezusovo telo izginilo iz groba. Tisti, ki hitreje teče, je Janez, ker je mlajši, pa tudi, ker ni prenehal upati tudi tedaj, ko je s svojimi očmi videl umreti Jezusa na križu. Bil pa je tudi ob Mariji, in je bil ‘okužen’ z njeno vero. Ko čutimo, da izgubljamo vero ali da postaja mlačna, pojdimo k Njej.

Od tistega jutra zgodovina ni več ista. Ura, ki se je zdela za smrt zmagoslavna, se je v resnici pokazala kot ura njenega poraza. Tudi tisti težki kamen, postavljen pred grob, ni vzdržal. In od tiste zarje prvega dne po soboti, se v vsakem kraju, kjer se zatira življenje, v vsakem prostoru, kjer prevladuje nasilje, vojna, beda, tja, kjer je človek ponižan in poteptan, se v takem kraju lahko ponovno prižge upanje življenja.

Evangelij pravi, da je Peter prvi vstopil v grob in videl povoje na tleh ter prtič posebej zvit na drugem mestu. Zatem je vstopil tudi drugi učenec, ki je ‘videl in veroval’. Zelo pomembno je: videti in verovati.

Janez, ko vstopi v Jezusov grob, nosi v očeh in srcu znamenja, ki jih je Gospod storil in s temi znamenji je ponovno vzdignil človeštvo. Jezus Kristus ni heroj, imun na smrt, temveč smrt preoblikuje z darom svojega življenja. In ta skrbno zvit prtič razodeva, da ga ne bo več potreboval, saj smrt nima več nobene oblasti nad Njim.

Je mogoče srečati Življenje tam, kjer kraljuje smrt? Pride nam, da odgovorimo ne. Pa vendar, to je revolucionarna novost evangelija, saj prazen Kristusov grob postane poslednje znamenje, v katerem odseva dokončna zmaga Življenja. Zato se ne bojmo! Ne stojmo daleč stran od krajev trpljenja, poraza, smrti. Bog nam je dal veliko večjo moč od vseh krivic in šibkosti zgodovine, On je večji od našega greha. Jezus je premagal smrt s tem, da je dal svoje življenje za nas. In pošilja nas oznaniti, da je On Vstali, da je Gospod, in nam podarja svojega Duha, da bi z Njim sejali Božje kraljestvo na svetu.

Koliko grobov pričakuje naš obisk! Koliko ranjenih oseb, tudi mladih, je zapečatilo svoje trpljenje, kot se reče,  da se je pokrilo s kamnom. Z močjo Duha in Jezusovo Besedo lahko premaknemo te kamne in omogočimo žarkom svetlobe vstopiti v te, od teme strte.

Hodimo v življenju z Janezovim zaupanjem in predvsem hodimo z ‘ljubljenim učencem’. Vsa skrivnost je v tem, da sem in vem, da sem ljubljen (ljubljena) od Njega, od Jezusa, Gospoda! Tedaj bo življenje postalo dober tek, brez stisk, brez strahu. Tek proti Jezusu in proti bratom, s srcem polnim ljubezni, vere in veselja.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Canva

Obj.: NN