29. december: Luč v razsvetljenje

Luč v razsvetljenje

Starček Simeon zadovoljen končuje svoje življenje. Njegovo veselje je v tem, da je dočakal dan, ko lahko gleda zveličanje, vidi otroka, ki prinaša svetu odrešenje. To odrešenje opiše kot: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.

Preseneča me njegovo veselje kljub jasni misli o trpljenju, ki je tesno povezano z Jezusom in njegovo rešitvijo človeštva. Veseli se odrešenja, ki ne prinaša miru in udobja, uspeha in zmag. Odrešenje, ki se ga veseli prinaša luč, zaradi katere se bo potrebno opredeliti, postaviti na eno ali drugo stran, zahteva opredeljevanje. Odrešenje pomeni razdor za tistega, ki luč odkloni, padec za tistega, ki se povišuje in vstajenje za tistega, ki je ponižan. Odrešenik ne prinaša miru, udobja, ampak je znamenje, ki se mu bo vedno nasprotovalo.

Sprašujem pa se: Kje je naše veselje nad takšno lučjo? Mar ni povsod nezaželen tisti, ki prinaša zahtevo po opredelitvi in hočeš nočeš izziva razdor? Če otrok v družini postavlja neprijetna vprašanja, ob katerih se je potrebno ustaviti, da bi mogli odgovoriti, ga radi utišamo. Zakonci se bojite prepirov, raje izbirate kompromise! Cilj ni luč razločevanja, ampak ugodje! Prav tako je v družbi. Če v družbi nekdo postavi vprašanje, ob katerem se je potrebo opredeliti, utihnemo in zamenjamo pogovor.

Zato vprašujem:  Bomo s tako  lučjo opredelitve vztrajali?! Če hočemo vztrajati moramo biti na tej poti budni. Potrebno je utihniti, prisluhniti in poslušati. Hoditi po tej poti luči, po poti za Jezusom pomeni spreminjati svoje predstave in se jim odpovedati, ter biti pripravljen odpovedati se vsemu, da bi resnično lahko šli za njim.

Pred nami je starček Simeon, ki je videl zveličanje, videl Jezusa. V celoti ga je postavil v središče svojega življenja. Zanj je bil Jezus vse.

Simeon je tako rekoč pravzaprav prvi, ki je prepoznal Odrešenika, je prvi kristjan. Simeon je videl, prepoznal in pričeval.

Kot kristjani smo poklicani, da vzamemo odrešenje za res. Gre za luč razločevanja, znamenje nasprotovanja. Gre za jasno opredelitev in za meč, ki bo ranil vsakega, ki bo Odrešeniku sledil. Meč nasprotovanja! Biti kristjan, ne pomeni, biti všečen, prijeten. Biti kristjan pomeni biti znamenje nasprotovanja, ker brez kompromisov kaže na dobro in opozarja na slabo. Če se ob nas, zaradi vztrajanja v luči, lomijo kopja, je dobro znamenje, če nas vsi sprejemajo, je z nami nekaj narobe. Naj bomo torej znamenje, ob katerem se ljudje odločajo za Kristusa ali proti njemu.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Canva

Obj.: NN