Papež Frančišek med polnočnico: Naj se kot Marija, Jožef, pastirji in modri stisnemo okoli Tebe, da bi te častili

Papež Frančišek je v nedeljo, 24. decembra 2023, v vatikanski baziliki sv. Petra vodil polnočno sveto mašo. Homilijo je sklenil z besedami: »Nocoj ljubezen spreminja zgodovino. Daj, Gospod, da bomo verovali v moč tvoje ljubezni, ki je tako drugačna od moči sveta. Naj se kot Marija, Jožef, pastirji in modri stisnemo okoli Tebe, da bi te častili. Ko nas boš naredil bolj podobne Tebi, bomo lahko svetu pričevali o lepoti tvojega obraza«.

Pridiga:

»Naj se popiše ves svet« (Lk 2,1). To je kontekst, v katerem se je Jezus rodil in pri katerem se je zadržal evangelij. Lahko bi ga na hitro omenil, a namesto tega o njem govori natančno. In s tem pokaže veliko nasprotje: medtem ko cesar prešteva prebivalce sveta, Bog vanj vstopi skoraj naskrivaj; medtem ko se vladarji skušajo povzpeti med velikane zgodovine, Kralj zgodovine izbere pot majhnosti. Noben mogočnik Ga ne opazi, ampak samo nekaj pastirjev, odrinjenih na rob družbenega življenja.

A popis prebivalstva pove še več. V Svetem pismu ni pustil dobrega spomina. Kralj David, ki je popustil skušnjavi velikih številk in nezdravi domišljavosti o samozadostnosti, je zagrešil velik greh ravno s popisom ljudstva. Hotel je spoznati svojo moč in po približno devetih mesecih je imel število tistih, ki so lahko vešče uporabljali meč (prim. 2 Sam 24,1-9). Gospod je bil ogorčen in ljudstvo je zadela nesreča. V tej noči pa se »Davidov sin«, Jezus, po devetih mesecih pod Marijinim srcem rodi v Betlehemu, v Davidovem mestu, in ne kaznuje popisovanja, ampak se ponižno pusti prešteti. Gre za enega med mnogimi. Ne vidimo jeznega Boga, ki kaznuje, ampak usmiljenega Boga, ki se učloveči, ki slaboten stopa v svet, pred njim pa je oznanilo: »na zemlji mir ljudem (Lk 2,14). Naša srca so nocoj v Betlehemu, kjer Kneza miru še vedno zavrača izgubljajoča logika vojne, z rjovenjem orožja, ki mu tudi danes preprečuje, da bi našel prebivališče na zemlji (prim. Lk 2,7).

Popis vsega sveta skratka po eni strani kaže preveč človeški preplet, ki gre skozi zgodovino: skozi zgodovino sveta, ki išče moč in vpliv, sloves in slavo, v katerem se vse meri z uspehi in rezultati, s številkami in števili. To je obsedenost z učinkovitostjo. A hkrati v popisu izstopa Jezusova pot, ki nas prihaja iskat skozi učlovečenje. On ni Bog uspešnosti, ampak je Bog učlovečenja. Ne ruši krivic od zgoraj s silo, ampak od spodaj z ljubeznijo; ne vdre z brezmejno močjo, ampak se spusti v naše meje; ne izogiba se naši krhkosti, ampak jo sprejme.

Bratje in sestre, nocoj se lahko vprašamo: v katerega Boga verujemo? V Boga učlovečenja ali v boga učinkovitosti? Da, saj obstaja nevarnost, da bi božič doživljali s pogansko predstavo o bogu v glavi, kot da bi bil mogočen gospodar v nebesih; bog, ki sprejema moč, posvetni uspeh in malikovanje potrošništva. Stalno se vrača napačna podoba odmaknjenega in zamerljivega boga, ki je dober do dobrih in se jezi na slabe; boga po naši podobi, uporabnega samo za reševanje naših problemov in odvzemanje naših krivd. On pa ne uporablja čarobne palice, ni trgovinski bog »vsega in takoj«; ne rešuje nas s pritiskom na gumb, ampak se nam približa, da bi resničnost spremenil od znotraj. In vendar kako je v nas zakoreninjena posvetna predstava o bogu, ki je odmaknjen in nadzirajoč, tog in močan, ki svojim pomaga, da prevladajo nad drugimi! Vendar ni tako: On je rojen za vse, med popisovanjem vsega sveta.

Ozrimo se torej na »živega in resničnega Boga« (1 Tes 1,9); na Njega, ki je onstran vsake človeške preračunljivosti, pa se vendar pusti popisovati našim preštevanjem; na Njega, ki spreminja zgodovino tako, da živi v njej; na Njega, ki nas tako spoštuje, da nam dovoli, da ga odklonimo; na Njega, ki greh izbriše tako, da si ga naloži; na Njega, ki ne odvzame bolečine, ampak jo preoblikuje; ki ne odpravlja življenjskih težav, ampak daje našim življenjem upanje, ki je večje od težav. Tako zelo si želi objeti naša življenja, da je neskončni za nas postal končen; velik je postal majhen; pravični živi naše krivičnosti. Bratje in sestre, to je osupljivost božiča: ne mešanica osladnih čustev in posvetnih uteh, ampak nezaslišana nežnost Boga, ki odrešuje svet tako, da se učloveči. Glejmo Dete, glejmo njegove jasli, glejmo jaslice, ki jih angeli imenujejo »znamenje« (Lk 2,12). To je namreč znamenje, ki razodeva obličje Boga, ki je sočutje in usmiljenje, vedno vsemogočen in samo v ljubezni, ki postane bližnji. Postane bližnji kot nežen in sočuten. Način biti Boga je bližina, sočutje, nežnost.

Sestre, bratje, čudimo se, ker je »postal meso« (prim. Jn 1,14). Meso: beseda, ki spominja na našo krhkost in ki jo evangelij uporablja, da nam pove, da je Bog globoko vstopil v naše človeško stanje. Zakaj je šel tako daleč, se sprašujemo? Ker ga zanima vse v zvezi z nami, ker nas tako ljubi, da nas ima za dragocenejše od vsega drugega. Brat, sestra, za Boga, ki je med popisovanjem spremenil zgodovino, nisi številka, ampak obličje. Tvoje ime je zapisano v njegovem srcu. Toda ti, ko gledaš svoje srce, na tvoje dosežke, ki niso na nivoju, na svet, ki sodi in ne odpušča, morda ta božič živiš slabo, misliš, da ti ne gre dobro, gojiš občutek neustreznosti in nezadovoljstva zaradi svojih krhkosti, svojih padcev, svojih težav, svojih grehov. Ampak danes, prosim te, pusti pobudo Jezusu, ki ti pravi: »Zate sem postal meso, zate sem postal kot ti.« Zakaj ostajaš v ječi svojih žalosti? Kot pastirji, ki so zapustili svoje črede, zapusti ogrado potrtosti in objemi nežnost Boga otroka. Brez mask in brez oklepov vrzi vanj svoje skrbi in on bo poskrbel zate (prim. Ps 55,23): On, ki je postal meso, ne pričakuje tvojih uspehov, ampak tvoje odprto in zaupljivo srce. In ti boš v Njem odkril, kdo si: ljubljeni Božji sin, ljubljena Božja hči. Zdaj to lahko verjameš, saj je nocoj Gospod prišel na svet, da bi razsvetlil tvoje življenje in njegove oči sijejo od ljubezni do tebe. Nam pa je težko verjeti, da Božje oči sijejo od ljubezni do nas.

Da, Kristus ne gleda na številke, ampak na obraze. Kdo pa se ozira Nanj med tolikimi stvarmi in norim tekanjem vedno prezaposlenega in brezbrižnega sveta? Kdo ga gleda? Medtem je v Betlehemu veliko ljudi v zanosu popisovanja odhajalo in prihajalo, polnilo prenočišča in gostišča ter se pogovarjalo o tem in onem, so bili nekateri blizu Jezusu. To sta bila Marija in Jožef, pastirji, potem modri. Učimo se od njih. Stojijo s pogledom, uprtim v Jezusa, s srcem, ki je obrnjeno k Njemu. Ne govorijo, ampak častijo. Nocoj, bratje in sestre, je čas za češčenje. Častiti.

Češčenje je način, kako sprejeti učlovečenje. Kajti v tišini se Jezus, Očetova Beseda, učloveči v naših življenjih. Storimo tudi mi kot v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«: stojmo pred Njim, Kruhom življenja. Ponovno odkrijmo češčenje, kajti častiti ne pomeni izgubljati čas, ampak dovoliti Bogu, da se naseli v našem času. Častiti je pustiti, da se v nas razcveti seme učlovečenja, je sodelovati pri Gospodovem delu, ki kot kvas spreminja svet. Častiti je posredovati, popravljati, dopuščati Bogu, da popravi zgodovino. Veliki pripovedovalec epskih podvigov je pisal svojemu sinu: »Ponujam ti edino veliko stvar, ki jo moraš ljubiti na zemlji: Najsvetejši zakrament. Tam boš našel čar, slavo, čast, zvestobo in pravo pot vseh svojih ljubezni na zemlji« (J.R.R. Tolkien, Pismo 43, marec 1941).

Bratje in sestre, nocoj ljubezen spreminja zgodovino. Daj, Gospod, da bomo verovali v moč tvoje ljubezni, ki je tako drugačna od moči sveta. Naj se kot Marija, Jožef, pastirji in modri stisnemo okoli Tebe, da bi te častili. Ko nas boš naredil bolj podobne Tebi, bomo lahko svetu pričevali o lepoti tvojega obličja.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: NN