2. januar: Glas v puščavi

Glas v puščavi

Danes nagovarja lik Janeza Krstnika. Jezusov glasnik doživlja prezir: Kdo si in kako da krščuješ, če nisi ne Mesija, ne Elija, ne prerok? Janez Krstnik se ne boji teh vprašanj. Jasno pove, da je nič, da ni niti beseda, je le glas, ki ga daje za tistega, ki pride za njim in kateremu ni vreden biti niti služabnik, da bi mu odvezoval sandale.

Tudi mi nismo kaj več kot nič, vsa naša moč je v Njem. Kljub naši nevrednosti pa Bog računa na nas. Želi, da vztrajno zastavljamo svoj glas zanj, ki se skriva v majhnih, ranljivih in brez imena.

Kako naj to storimo? Tako, da smo blizu majhnim. To pa je mogoče le, če sami sprejmemo svojo nemoč in si priznamo svoje meje. Čutiti z ranjenimi in ‘pretepenimi’ je mogoče, če ne bežimo pred svojo bolečino in ranjenostjo. Biti glas tistih, ki nimajo ne imena ne ugleda, je mogoče le, če ne skrbimo za videz, za to kako bomo izpadli, ampak nam je več vredna resnica kot dobro ime.

Zato je na mestu vprašanje. Kako mi vidimo sebe? Se poznamo? Si kdaj mislimo, da smo premajhni, prešibki, nevedni, nesposobni za oznanjevanje? Da so drugi večji, boljši od nas? Si želimo biti nekaj, kar nismo? Evangelij nas opogumlja, da lahko vsak še tako majhen glas opravi nalogo, za katero je poslan.

Naj nas to opogumi, da se spustimo globlje, premagamo strah pred mnenjem drugih in si upamo biti to, kar smo. Bodimo pozorni na misli, želje in čustva, ki jih v nas prebujajo razni dražljaji od zunaj, mnenje drugih ljudi. Dobro je, da jih poznamo, a jim ni potrebno namenjati posebne pozornosti, saj nas želijo večinoma usmeriti k našemu »jazu«, k egoizmu. Moj pravi sovražnik ni moj bližnji, ampak moj »jaz«. Resnično veselje je v osvoboditvi od egoističnih nagibov in v sprejemanju tega, kar smo, brez strahu.

Janez Krstnik stvari ne zavija v celofan. Krščanstvo je zahtevna pot in odločitev za resnično hojo za Kristusom predpostavlja nemalokrat precej boleče stvari in odločitve.

Bog pa vedno poskrbi, da v taki situaciji, nismo sami. Njegov glas sicer na nas ne deluje vedno samo blažilno in tolažeče, lahko je ta glas nekaj motečega, bolečega, neprijetnega. Pomembno pa je, da je ta glas z nami, da ga slišimo.

Ko ga zaslišimo, ga lahko sprejmemo in v naših načrtih pustimo Boga, ki se oglaša, do besede in dovolimo možnost, da se zaradi nje tudi odzovemo.

Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v oznanjevanje, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno. Ker te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot.

Lahko se zgodi pa še huje in sproži nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati.

Zato marsikdo utihne. Ko človek utihne, takrat lahko sliši. Kdor namreč želi govoriti prave stvari, mora najprej poslušati. Moliti.

In po molitvi bo Gospod dobil prostor, da pride. Takrat tudi ne bo več dvoma in spraševanja, če govorimo v prazno. Kajti Gospodove besede nikdar ne gredo v prazno, mimo človeka. Brez izjeme bodo zarezale v človeka, da se bo moral odločiti. To pa je pravzaprav naloga glasu vpijočega v puščavi …Bomo vzeli to nalogo za svojo?

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN