5. januar: Iz Nazareta

Iz Nazareta

Ko včasih razmišljam o apostolih in njihovem življenju in ga primerjam s svojim, vidim, da sem apostolom v mnogočem podoben. Žal gre pri tej podobnosti v večji meri za lastnosti, ki apostolom niso bile ravno v čast. Nisem vedno zvest svojim besedam, na različne načine zatajim svoje drage in sebe pred drugimi, včasih koga izdam, ne verujem zares, ne ljubi se mi bedeti z Gospodom … Veliko je tega. Bi pa danes, rad razmišljal  o predsodkih. Sveti Jernej je bil tisti apostol, ki se je začudil, da bi lahko iz Nazareta lahko prišlo kaj dobrega.

To, da sem bila vzgojen na način »previdnosti«, kar pomeni, da nekateri niso bili primerna družba zame, me ne odvezuje od dolžnosti, da o tem kot odrasel vedno znova premislim, preden v srcu sprejmem odločitev. S predsodki se še vedno pošteno borim. Mediji, javno mnenje, primerjanje in nevoščljivost,  mi pri tem niso ravno v pomoč. In če ne skrbim, da je glava  ves čas prisotna, se hitro zapletem v kakšne čudne vozle.

Pa vendar mi gre na bolje. Z leti sem nabral precej čudovitih izkušenj s tistimi, ki jim po nasvetu staršev naj ne bi zaupal in bil izdan iz strani onih, ki so bili »primerni«. Ne želim soditi svojih staršev. Vem, da so odraščali v drugih časih, ko je bilo zaupanje privilegij in je bila velika previdnost posledica težkih izkušenj. Ne vem, kakšni časi še prihajajo, vem pa, da, vsemu navkljub, želim  dati drugačno sporočilo. Sporočilo, ki bo v sebi nosilo kali Veselega oznanila in v katerem bo dobrota gladko pometla s predsodki rase, nacionalne pripadnosti, kraja ali družine iz katere nekdo prihaja.

Nisem čisto prepričan, da je to pametno iz stališča zemeljskega življenja, vem pa, da je to večnostno prav.

Zdaj pa še o dobroti o kateri smo tudi slišali v današnjem evangeliju.

Dobrota je nadgradnja pravičnosti. Pravičnost je čisto lepa lastnost, vendar pa ne zaobjema vsega. Če je človek samo pravičen, ni pa dober, je stroj. Vsak starš ve, o čem govorim. Pravičnost v zakonu, vzgoji in v vodenju družine prinese samo primerjanje in nevoščljivost. In štetje ljubezni. Se ljubezen da prešteti? Vsi vemo, da ne. Lahko jo le – vso – delimo in prejemamo.

Od kod me poznaš? To je svetopisemsko vprašanje, ki ga je Jernej postavil Jezusu. Z enakim vprašanjem  ga vsak dansprašujem in to ,ob vsakem znaku, da sem mu mar, da me ima rad, da mi dneve polni z majhnimi in velikimi čudeži. Tudi sam sprašujem:  Pod katero oljko si me videl, da veš, da te najbolj potrebujem ob padcih in dvomih? Od kod, dragi Jezus, me poznaš, da se ti je zdelo vredno me priklicati v življenje, mi nakloniti sončen vzhod, barve cvetov, nasmeh mame in očeta, nasmeh bratov in družine, …

Od kod veš kje in kdaj sem najbolj ranljiv in si točno takrat najtesneje ob meni? Kako veš, kaj me bo pomirilo in razveselilo, napolnilo z močjo in upanjem, ko se počutim na tleh in poteptan? Kako veš, katere križe moram sam nositi na poti zveličanja?

Z Jezusom so me seznanili starši. Peljali so me skozi prve korake stikov z njim, od takrat pa je bilo na meni, koliko in kako tesno se bova družila. Kot vse v človeškem življenju, ima tudi to svoje vzpone in padce. In čeprav sem včasih daleč, povsem na zgrešenem brezpotju, pa v meni tli želja, da bi nekoč stopil pred Jezusa in bi mi, kot Natanaelu, rekel: »Še več, kot to boš videl.«

Nazaret je bil v Natanaelovih očeh nepomemben kraj. Filip se o tem ne prepira. Preprosto reče: ‘Pridi in poglej.’ Ne morem povabiti drugega, naj ‘pride in pogleda’, če sam najprej ne spoznam Jezusa.

Natanael ni presenečen, ker ga je Jezus videl pod smokvo, ampak zato, ker je Jezus prebral misli v globini njegovega srca.

In na osnovi tega se zopet pogovarjam z Jezusom, ko sedim z njim pri  molitvi: Jezus, Kako me vidiš? Kako bereš moje globine mojega srca? Naj bo moje srce popolnoma tvoje.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN