7. januar: Jezusov krst

Jezus se pride krstit k Janezu. Stopi v vrsto grešnikov in zasliši glas:»Ti si moj ljubljeni Sin,nad teboj imam veselje.« To je bil začetek njegovega javnega delovanja. Tako lahko razumemo dve temeljni predpostavki vseh naših odnosov, vsega našega dela. Zavedati se svoje lastne grešnosti in hkrati se veseliti, da smo ljubljeni. Samo še enkrat se zgodi v evangeliju podobno razglašenje, to je na gori spremenjenja. Ko se Jezus spremeni, se iz oblaka zasliši glas, ki ponovi to, kar se je zgodilo pri krstu. Torej začetek delovanja in prva napoved trpljenja sta zaznamovana z razglasitvijo, da je to ljubljeni Sin, ki se ga Oče veseli. Brez veselja nad seboj, ni mogoče ne delovati ne trpeti. Poglejmo torej oboje: greh in veselje.

Čeprav greh v prvi vrsti razdvaja, nas ločuje od drugih in zapira vase, pa je še veliko hujša navidezna popolnost. Priznavati greh, pomeni biti povezan z vsemi in vsakim posebej. Jezus s krstom pokaže, da nas ljubi, ko smo še grešni. Pravzaprav drugačni nikoli ne bomo, saj vedno znova padamo v greh. Bog nas ljubi, ne zaradi popolnosti, ampak ker nas ima za svoje, sebi enake. Ustvaril nas je kot svoje podobe in se nas veseli.

Poglejmo, kako se nas Bog veseli:

1. Veseli se me takrat, ko ga vzamem za res. Bog je Bog, ker je resnično dober, vsemogočen in se ne moti. Kar se mi dogaja, je zagotovo dobro in prav. Nesreča in žalost  je v tem, da se postavljam na njegovo mesto in popravljam njegov načrt o življenju in svetu.
2. Veseli se me takrat, ko se zavem, da mi ni potrebno ustvarjati načrta za svoje življenje, ampak ga moram le odkriti. Nesreča in žalost je v tem, da se jezim, zakaj nič ne gre po moje, namesto da se vprašam, kaj mi s tem želi sporočiti tisti, ki je zarisal načrt zame.
3. Veseli se me takrat, ko sem navdušen nad Njegovo logiko. Nesreča je v vztrajanju pri svoji logiki.
4. Veseli se me takrat, ko se zavedam da sem ustvarjen za odnose in se zavem, da sreče ni mogoče živeti ‘v svoji glavi’. Torej se moram učiti odnosov. Najboljša šola je evangelij.  Nesreča je v tem, da si domišljam, da sem lahko srečen sam, v lastnem egoizmu.
5. Veseli se me takrat, kadar se zavedam da merilo za odnose počiva globoko v meni. Kar je resnično dobro zame, je resnično dobro tudi za bližnjega. Nesreča je, da drugemu vsiljujem nekaj, kar je le zunanji odraz mojega globokega hrepenenja, ne pa odgovor nanj.
6. Veseli se me takrat, ko ljubim, in mi to zadošča. Če me drugi ne ljubi, še ni razlog za nesrečo. Nesreča je, da mi je krivično, da sem povabljen, da ljubim.
7. Veseli se me takrat, ko sprejmem da je trpljenje del življenja in s tem del sreče. Pravzaprav je enakovreden del sreče, tako kot veselje in uspeh. Nesreča je v tem, da trpljenje doživljam kot krivico.
8. Veseli se me takrat, ko sprejmem, da sem na poti in da me cilj čaka prav na koncu. Vedno bom nesrečen, če ne morem sprejeti, da še nisem na cilju.
9. Veseli se me takrat ko sprejemam lastno nepopolnost, v kateri me je Bog vzljubil in zame dal celo svojega Sina. Vedno bom nesrečen, če srečo povezujem s tem, da bo vse prav in popolno.
10. Veseli se me takrat, ko se zavedam, da imam Boga, ki me sprejema kot ubogega hlapca. Nesrečen bom, če mi je služenje dobremu Bogu krivica.

Jezusov krst nas spominja torej na dvoje, na našo grešnost in na to da smo ljubljeni. Nad grehom se Bog ne zgraža. Zato, da bi nas vedno pritegnil k sebi, nam je dal celo zakrament sprave. Z ljubeznijo nas prehiteva. Ljubi nas vedno že grešne, hkrati pa nas vabi, na pot spreobrnjenja. Zavest o naši grešnosti in tem, da se nas Bog veseli, naj bo tudi za nas povabilo k ljubezni do drugih. Tako kot nas on ljubi, nas vabi, da najprej ljubimo sami sebe. Vabi nas, da se veselimo sebe, da se v tem veselju veselimo tudi Njega in ne nazadnje, da se veselimo svojih bližnjih.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN