17. januar: Jezus v shodnici ozdravi moža s suho roko

Jezus v današnjem evangeliju sprašuje farizeje ali je dovoljeno ozdravljati v soboto ali ne, pa mu niso odgovorili. Tedaj je prijel bolnika za roko in ga ozdravil. Farizeji, ki so bili, postavljeni pred resnico čudeža so molčali, potem pa so o Jezusu govorili… in iskali, kako bi ga ujeli v past. Jezus je takšne ljudi grajal, saj so bili tako navezani na postavo, da so pozabili na pravičnost.

Ta pot življenja, navezanega na postavo, jih je vodila proč od ljubezni in pravičnosti. Skrbeli so za postavo, zanemarjali pa pravičnost. Skrbeli so za postavo, zanemarjali pa ljubezen. Bili so zgled. Jezus pa je za takšne ljudi imel eno samo besedo: hinavci.  To so ljudje, ki so  zapirali vrata upanja, ljubezni, odrešenja….

Jezus pa želi, da se ne zanemari pravičnost in se ne zanemari ljubezen.

Jezus nas uči pot, ki je popolnoma nasprotna poti učiteljev postave. In ta pot, od ljubezni do pravičnosti, vodi k Bogu. Nasprotno pa tista druga pot navezanosti na črko postave, vodi v sebičnost. Pot, ki vodi od ljubezni do spoznanja in razločevanja, do polne izpolnitve, vodi v svetost, v zveličanje, v srečanje z Jezusom. Nasprotno pa ona pot vodi v sebičnost, v ošabnost, v to da se imamo za pravične, v navidezno svetost.

Iz majhnih Jezusovih dejanj lahko razumemo pot ljubezni. Jezus tudi nas prime za roko ter nas ozdravi. Jezus se približa. Bližina je zagotovilo, da hodimo po pravi poti. Bližina je namreč pot, ki jo je Bog izbral, da bi nas odrešil.

Človek je človek le toliko, kolikor ljubi. Ljubi pa lahko le toliko, kolikor daje zato, ker ljubi, ne zato, ker pričakuje plačilo. Ni ljubezni, če ni nore vere v to, da je ljubiti samo po sebi nagrada. Ljubezen ne potrebuje nagrade, ne plačila. Ljubezen greje samo sebe. Ljubim, ker ljubim, ali mi ti ljubezen vračaš ali ne. Ljubim, ker ne vem, kaj bi lahko drugega počel kot ljubil. Sovraštvo jemlje življenje, brezbrižnost prav tako. Kaj mi ostane, če neham ljubiti!?

Jezus torej ponuja logiko, ki edina prinaša življenje, tj. logiko ljubezni. Ta pa se napaja v veri v dobro. Ni vprašanje rezultat, samo dejanje ljubezni je nagrada za ljubezen. Samo če smo zagledani v dobro samega dejanja, zmoremo pozabiti na vračilo.

Pomislimo, kako pogosto imamo to v glavi? Kako pogosto ne gledamo na povračilo?! Govorimo resnico, ne glede ne to koliko bo stalo – ker ljubimo resnico? Delamo, kar je dobro, ne glede na posledice – ker ljubimo? Veselimo se lepega in si zanj prizadevamo, ne glede na odzive – ker ljubim lepo, ki samo osrečuje?

Če hočemo biti Kristusovi, smo zavezani ljubezni. Če hočemo ljubiti, nas mora gnati veselje nad Ljubeznijo samo, ne da bi pričakovali plačilo. Le tako bomo našli srečo in mir, ki ju iščemo.

Bog je postal človek, kot eden izmed nas in mi moramo postati bližnji za druge, ki potrebujejo našo pomoč. Jezusova človeškost je most, ki nas približa Bogu. Postava je bila dopolnjena v Kristusu, saj je bil On tisti, ki je znal trpeti, ki je dal življenje za nas. Naj nam ta zgled, predvsem zgled Jezusove bližine, pomaga, da nikoli ne zdrsnemo v hinavščino. Zelo grdo je, če je kristjan hinavec. Naj nas Gospod reši tega!

Sam si zelo živo predstavljam prizor v sinagogi. Jezusu nekateri želijo nastaviti zanko. Jezus se žalosti in jezi na tiste, ki postavljajo pravila nad sočutje in ljubezen, ker so tako trdosrčni.

Kaj bi Jezusu jaz odgovoril? Bi bil sposoben ljubezni in sočutja?

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN